Nekaj o forumu CZNI

14. Vztrajati na pravični meji po kopnem in na morju

Ob vsem, kar sem nanizal zgoraj, in navzlic zadnjemu dogovoru s hrvaško premjerko, ima slovenska vlada (katerakoli že) po mojem za zdaj samo dva ali tri možne izhode in v nadaljevanju pogajanj bi morala vztrajati brezkompromisno predvsem na Peršinovem predlogu, ki je pravno neoporečen in ga spet povzemam tu spodaj:

1. Vztrajati na svojih stališčih glede meje s Hrvaško, dokler le-ta ne pride k pameti, ne glede na kaj bo Evropska skupnost rekla. Tako so storili na primer Danci, ko niso hoteli Nemcem dati pravic do svoje zemlje. Treba je brezkompromisno vztrajati pri Londonskem memorandumu iz leta 1954, ki je mednarodno veljaven in obvezujoč pravni akt. Ta izrecno zahteva, da se meje občin v Istri z delitvijo ozemlja na nove republike ne smejo menjati. Da je to storil že Drnovšek, bi bila današnja zagata dosti manjša.
Kot vemo, so k občini Piran vedno spadali Kaštel, Marija na Krasu, Savudrija in zaselki ob njih. Evropa ne bo propadla, če se ji Hrvaška še tri ali štiri leta ne priključi. Do takrat bodo morda tudi Srbi in Bosanci ter Makedonci že zreli za vstop. O kredibilnosti kogar koli pa pustimo špekulirati hrvaški ali bilokateri tisk.
2. Da Slovenija možno zgodnjo deblokado Hrvaške pogoji z zahtevo po obvezujoči hrvaški izjavi vsem članicam Evropske skupnosti, da njen vstop ne prejudicira meje s Slovenijo v in ob Piranskem zalivu in njenega suverenega dostopa v mednarodne vode. To se je menda zdaj zgodilo s pismom Kosorjeve EU. Kar je lahko še stvar nadaljnih pogajanj in končnega dogovora, so tehnike okrog mejnih znamenj in režima v vodah. V to smer se nagibajo celo nekatera hrvaška natisnjena razmišljanja, vsekakor pa je na pogajalski mizi spet Rehnov predlog št.2 (glej slikovno prilogo na koncu spisa), ki naj bi bil osnova za nadaljna pogajanja. Hrvaški tisk zdaj glasno očita Kosorjevi, da ga ne bi bila smela sprejeti. Sicer pa Amerika močno podpira Kosorjevo in to je važno… Ampak blokada je še možna, če slovenski parlament ne sprejme dogovorov.
3. Tudi bi morala Slovenija zahtevati popravek istrske meje še na odseku Topolovec – Štrped – Vodice, ki je še zdaj jezikovno predominantno slovenski in kjer so se ljudje takoj po vojni plebiscitarno izrekali za pripadnost Sloveniji. Mislim, da ves okraj Buzet, če bi imel možnost, bi se moral priključiti k Sloveniji (gospod D. Kajin bi potem imel možnost brez krvavenja kandidirati za predsednika Slovenije). Le tako bodo bližje Kopru in Trstu (ter evropski skupnosti), kamor so bili vedno zgodovinsko navezani.
4. In v skrajnem primeru, če se zadeve spet zapletejo, da suvereno zahtevamo od Evropske skupnosti in ZDA, da Hrvaški ukažejo, da se umakne iz vseh spornih delov Piranske občine (tako kot so ukazali Srbom na Kosovu in v Bosni). Končno je ta piranska godlja tudi zapuščina razpada Jugoslavije, ki so jo pomagale kuhati evro-ameriške sile z blagoslovom vatikanske diplomacije. Seveda, smešno je, da jih moramo na to spomniti, ampak to lahko ima vsaj psihološki efekt.

Osebno sem še vedno pesimist glede vere, da bi/bosta slovenska vlada in diplomacija bili sposobni in voljni zares vztrajati na vsaj eni od teh treh točk. In kot že rečeno, Londonski memorandum iz 1954. leta bi nam morala biti osnovna ali izhodna premisa za nadaljnja pogajanja, saj sta bila ves Piranski zaliv in rob Savudrijskega polotoka vsaj de iure vsa naša. Naši politiki bodo nedvomno preizkusili tudi vse ovinke in stranpoti, da bi kaj dosegli. Ljudstvo pa postaja naveličano in bo sprejelo, kar jim bo najlepše ponujeno. Pa še velik praznik in hrvaško slovensko objemanje nam bodo priredili zraven. Nasmejane bele zobe gospe Kosorjeve in našega Pahorja pa itak že gledamo skoraj vsak dan.
Mimo našega predsednika države, gospoda Danila Tűrka, pa itak nobena večja zadeva ne gre. Predsednik države Danilo Türk pa je pred nekaj tedni za Objektiv, sobotno prilogo Dnevnika, komentiral trenutne odnose med Slovenijo in Hrvaško, tudi v luči nedavnega domnevnega poskusa atentata hrvaškega državljana na vrh slovenske politike … kar je povezano z atmosfero, v kateri se je to zgodilo. ..Po njegovem mnenju sta se v tem primeru obe strani odzvali zrelo in odgovorno, sedaj pa morata nadaljevati z zrelimi in odgovornimi koraki, ki bodo motivirani z idejo rešitve problemov. Državi, če želita priti do rešitve, se morata zavedati, da je vedno pomembno medsebojno spoštovanje. Predsednik Türk meni, da bi bilo prav, da vlada v kratkem predstavi svoje poglede na prihodnje korake pri reševanju mejnega spora s Hrvaško pa tudi zaporedje teh korakov in časovni okvir zanje. Posebnega pomena v tem okviru bo sklenitev sporazuma o arbitraži, ki je, kot ga je seznanil Pahor, vsebinsko dogovorjen, morda pa so potrebne še kakšne tehnične nianse, nikakor pa nobena sprememba bistvene vsebine, je dejal predsednik in dodal: "Drugi Rehnov predlog ocenjujem kot primeren okvir, znotraj katerega lahko pričakujemo rešitev spora." Ampak arbitraža zna biti zavlečena stvar.
Po Tűrkovi oceni gre zadnji Rehnov predlog s 15. junija "zelo daleč in v pravo smer," ki obeta možnost rešitve spora. Kot ocenjuje, gre za "najzrelejši, najresnejši predlog, ki največ obeta od vsega, kar smo imeli v dosedanji zgodovini v bilateralnih odnosih ali v poskusih reševanja s pomočjo tretjega. … Hrvaški predlog, po katerem je Zagreb izrazil pripravljenost umakniti določene pristopne dokumente, če bi pravne službe Evropske komisije ocenile, da prejudicirajo mejo, je označil za iluzijo.. Rehnov predlog namreč pravi, da dokumentov ni treba umakniti, se jih pa ne sme uporabljati v postopku reševanja spora, je dodal. No, na to rešitev je Kosorjeva zdaj pristala.
»Na tiskovni konferenci v Ljubljani sva s Pahorjem povedala vse, o čemer sva se dogovorila, tudi to, da nadaljujemo pogajanja o rešitvi vprašanja meje tam, kjer smo ostali 15. junija….Popolnoma jasno je določena pot, po kateri gremo. Ali se bosta strani dogovorili ali pa bomo to predali arbitražnemu sodišču… medvladna konferenca je sklicana za 2. oktober,« je pojasnila hrvaška premierka. Torej, dogovori o rešitvi meje šele sledijo, saj se v bistvu niso dogovorili še nič. Vendar, po tisku sodeč, pa je vse več nejasnosti prav glede tega, kaj sta se dogovorila premierja, saj so interpretacije na slovenski in hrvaški strani različne in hrvaški sabor je enkrat že zavrnil drugi Rehnov predlog. Ampak, jim ne pomaga dosti; bodo morali slediti Kosorjevi, kajti evropska skupnost je pristala, da se vmeša v pogajanja in priskrbi orodja in vzdušje za pogovore. To je vsekakor pozitivno za Slovenijo, kajti Hrvaška se je vkopala v našo zemljo in morje in nas ni hotela slišati, nas bo pa zdaj vsa Evropa.

Seveda so še nekakšne možnosti fer dogovora, da lahko pogovore o meji sporazumno prestavimo na kasnejšo obdobje, če bi bilo možno v tem obdobju imeti nekonfliktno mejno stanje. To niti ni tako pogubna ideja glede na to, da so nacionalistična čustva na Hrvaškem še zelo pregreta in bo potrebno še vsaj deset ali petnajst let kot mi je pred kakimi desetimi leti povedal hrvaški ambasador v Avstraliji, da se nacionalistične strasti umirijo. Ampak hrvaški infantilni poglavarji, ki te strasti samo še podžigajo, nam še vedno trdijo skoraj vsak dan: da “Hrvaška bo postala polnopravna članica Evropske unije, vendar za to ne bo dala niti centimetra svojega ozemlja,'' Prav, dobro, saj ji tudi ni treba. Naj Hrvaška samo vrne Sloveniji tisto, kar nam je ukradla ali si nezakonito prisvojila!
Hrvate moramo mi ali pa mednarodna skupnost prepričati, da glede Piranskega zaliva nimajo v ničemer prav in da bi bilo prav, da nehajo gnesti dragonjsko blato in da lahko mejijo na Zahodno Evropo samo s tem, da mejijo na Slovenijo, po možnosti ob blatu na Mirni.
V smislu možne odgoditve končnega dogovora, se za skrajno silo lahko Slovenija zmeni s hrvaško vlado tudi za začasni takoimenovani Franko Jurijev kondominij teh spornih vod v zalivu in na visokem morju (vse do izliva reke Mirne), tega naj bi bili svoj čas Hrvati pripravljeni sprejeti (nič uradnega še). Glede na to, da Slovenija vztraja trdno vsaj na stanju 21 junija 1991 in da pogajanja bodo zdaj tekla naprej za vso mejo, je predlog za kondominij brezpredmeten, saj je bil takrat piranski zaliv še ves naš in tako naj bilo še poslej. Naši pogajalci pa naj se vseeno, samo ob omembi možnega kondominija, spomnijo tudi šavrinskega ljudskega reka, da “ z dvemi guspudarji še voso (osel) krepà od glada ” ali po kranjsko: v španoviji še pes crkne. Kar nas takoj spomni, da smo iz takozvane “stoletne” jugoslovanske španovije sedaj prišli v evropsko “večno” federacijo ali španovijo. upajmo, da bo trajno boljša. Lahko samo molimo: Bog nas ohrani, Bog nas obvarji.

15. In zanimiva zaključka:

Nekdanji finski predsednik in Nobelovec Aahtisaari je prav prvega septembra letos tudi izrazil prepričanje, da se bo na koncu le našla rešitev za spor o meji med Ljubljano in Zagrebom. "A moramo biti zelo odločni, da bi ju spravili do tja”, misleč na Hrvate in Slovence, je dejal tiste dni. V nasprotnem primeru bo primer po mnenju Ahtisaarija pristal pred Meddržavnim sodiščem v Haagu. "To bi trajalo več let in bi odložilo hrvaška pristopna pogajanja."
To ne bi koristilo ne Sloveniji v kratkem roku in še manj Hrvaški, a vendar: dokazi in argumenti so zelo v prid Sloveniji in Slovenija se ne bi smela izogniti niti tej možnosti, če Hrvati niso pripravljeni sprejeti minimalnih slovenskih zahtev. Mogoče jih bo pa prepričala, poleg kopice drugih dokumentov in pričevanj, še ta izjava njih znanega zgodovinarja in diplomata Dragovana Sepića, ki je že marca 1943 pripravil v Londonu elaborat za jugoslovansko vlado v eksilu o Jadranskem vprašanju (AS-III,80-1, 7727-7736). V tem elaboratu, na peti strani, jasno izjavlja, da:

“Slovenci tvorijo večino v celem takozvanem Primorju in severni Istri do linije, katera gre od vasi Klana (med Snežnikom in Reko) do mesteca Umag na zahodni obali Istre. Na jugu od te na grobo povlečene črte žive v večini Hrvati”.
In po mojem mnenju, pravzaprav ta Sepičeva razmejitvena črta bi morala postati minimalna izhodiščna zahteva v pogajanjih s Hrvaško glede na novo nastala razmerja v Istri po razpadu Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1975. Ta črta ( z možnimi obojestransko dogovorjenimi lokalnimi popravki), ki bi vključila tudi skoraj vse slovenske vasi v Buzetščini in dele piranske katastrske občine na južni strani zaliva; Savudrijo, Kaštel, in Sv.Marijo na Krasu, bi bila pravična meja za slovenijo in za Hrvaško. In pustimo reko Mirno na miru Hrvatom in Istranom.

16. Drugi Rehnov predlog:


**********************************

17. Mapi Piranskega zaliva in okolja Dragonje


Dvojna katastrska mapa ob reki Dragonji

18. . Priloge izjav Danila Petrinje in Milana Gučka o nemirih in protestih proti nasilju hrvaške zasedbe slovenskih vasi v Istri (Prepisi originalov)

I Z J A V A


Podpisani P e t r i n j a Danilo, predsednik Okrajnega ljudskega odbora Sežana izjavljam, o zadevi razmejitve med Ljudsko republiko Slovenijo in Ljudsko republiko Hrvatsko na sektorju občine Gradena in krajev Črnica, naslednje:

V letu 1944, ko sem bil na teritoriju aktivist je Okrožni odbor OF za Slovensko Istro v sporazumu z Okrožnim odborom Narodne fronte Pazin napravil na teritoriju krajev Pregarje, Gradena, Črnice plebiscit o pripadnosti teh krajev k republiki Hrvatski oz. Sloveniji. Do plebiscita je prišlo vsled tega, ker so bili ti kraji glede organiziranja borbe proti okupatorju zapostavljeni, tako od strani Slovencev, kakor od strani Hrvatov, čestokrat pa so se direktive križale, namreč prihajale so direktive od strani Slovencev in od strani Hrvatov. Na plebiscitu oz. na masovnih sestankih se je izjavilo preko 80 % prebivalcev za pripadnost k Ljudski republiki Sloveniji. Od tega časa dalje so bili ti kraji vključeni v Okrožje Slovenske Istre in LR Slovenije.
Po osvoboditvi sta bila KLO Gradena in Črnica vključena v okraj Koper. S formiranjem Tržaškega teritorija leta 1947 in priključitve k Jugoslaviji sta bila KLO Gradena in Črnica priključena OLO Sežana. Koncem leta 1947 je pričel OLO oz. takratni funkcionarji v Buzetu ponovno postavljati na dnevni red pripadnost teh krajev. Končno je prišlo do mešane komisije iz predstavnikov CK KPS in CK KPH. Komisija je na licu mesta zaslišala ljudi, nato je bil postavljen sklep, da se morajo KLO Gradena in Črnica priključiti k okraju Buzet, LR Hrvatska. V tem času sem bil sekretar Okrajnega komiteja KPS Sežana in predsednik OLO Sežana s sedežem v Hrpeljah ter razumljivo mi je bila dana naloga od strani CK KPS, da izvedem sklep.
Takoj ko soljudje v teh krajih izvedeli za sklep, da so priključeni LR Hrvatski so se na splošno vsi uprli, lahko trdim da preko 90 %. Sklicali smo nešteto masovnih sestankov, da bi ljudi prepričali, da je bolje da se priključijo k okraju Buzet z ozirom na to, da je Buzet blizu, Sežana pa izredno daleč. Na vseh sestankih je prišlo do izrednega ogorčenja in močnega odpora. Ljudje so trdili, da so Slovenci in da pod Hrvatsko ne gredo. Čestokrat so naši aktivisti morali sestanek zapustiti, ker soljudje vztrajali pri svojem, aktivisti pa pri svojem, tako da je prišlo večkrat do napada ljudi na aktivista. O vsej situaciji smo obveščali CK KPS in CK KPH, vendar smo sklep morali sprovesti.
Ob primopredaji poslov smo se z okrajem Buzet dogovorili, da ostanejo v tej krajih slovenski učitelji in da bo okraj….(ena vrstica ali dve tukaj nečitljivi)...
mislim do leta 1949. Kakor sem dejal je zaradi priključitve teh krajev k republiki Hrvatski nastal splošen odpor ljudstva. Ljudje so pošiljali razne delegacije na okraj Sežana, na Vlado LRS, Vlado LRH, kakor tudi na Zvezno vlado. Prvo leto, to je leta 1948 so prihajale delegacije iz teh krajev na vse okrajne konference in zasedanja, ki so bila v Sežani ali pa v Istri ter vsepovsod vztrajno zahtevale, da se sklep o priključitvi teh krajev k Hrvatski razveljavi. Na konferencah je razumljivo prišlo do neljubih obtožb kot n.pr. zakaj so se borili, da smo jih prodali, da se ne upošteva želje ljudstva itd. Na splošnem so vsi ljudje vse direktive, ki so prihajale iz Buzeta bojkotirali. Tako niso hoteli plačevati davkov, sprejetih osebnih legitimacij in 7 mesecev sprejeti živilskih nakaznic, čeravno niso imeli kaj jesti. Spor med prebivalstvom, zlasti krajevnimi funkcionarji teh krajev in okraja Buzet se je tako zaostril, da je več od njih bilo stavljenih pred sodišče, med njimi tudi aktivistov iz NOB in obsojenih pod pretvezo, da širijo nacionalno mržnjo in šovinizem, da ne upoštevajo ljudske oblasti itd.
Kakor mi je znano prebivalci teh krajev še vedno vztrajajo na tem, da se ponovno priključijo k Ljudski republiki Sloveniji in k okraju Koper. Smatram, da bi bilo vsekakor željo ljudstva treba upoštevati. Smatram, da je bilo nepravilno, da so se ti kraji priključili k republiki Hrvatski.

Sežana, dne 11. VII.1955.
( Petrinja Danilo, lastnoročno)


************************************************************************

OKRAJNI LJUDSKI ODBOR
Tajništvo za notranje zadeve
tovariš načelnik Majcen
K O P E R

Na teritoriju občine Gradena , ki je pripadala k okraju Buzet LRH od začetka leta 1948 do sedaj, so bili zaprti in obsojeni od varnostnih organov iz Buzeta naslednji:

1. Šavron Ivan iz Kortin, zaprt cca 8 dni
2. Jugovac Jožef iz Gradena, zaprt cca 8 dni
3. Šavelj Peter iz Rošica, zaprt cca 8 dni

Vsi trije navedeni so bili zaprti zaradi tega, ker niso pustili imeti masovnega sestanka oziroma napadli avto, ki je prišel iz Buzeta, v katerem se je pripeljala neka tovarišica, pravijo da je bila tajnica OLO, katera je imela namen imeti masovni sestanek. Pripominjam, da so večkrat tamkajšnji ljudje preprečili masovne sestanke. Šavron in Jugovac sta zbežala v Trst, dočim je Šavelj umrl v koprski bolnišnici. Šavron je za časa NOB bil v partizanih.
4. Šavle Anton iz Brezovice je bil zaprt cca 10 dni zaradi tega, ker je dejal, zakaj ne dajo ljudem svobode, zadovoljstva in veselja.
5. Rošic Gabrijel iz Sv.Simona, oster nasprotnik priključitve k Hrvatski. V letu 1943 aktivist, tajnik Rajonskega odbora OF za Gradeno in Pregaro. Njega so več časa varnostni organi iz Buzeta iskali, da ga aretirajo, ker se je skrival v gozdu. Ko se je situacija umerila, je prišel iz gozda, oziroma se ni več skrival ter se je zaposlil nekje v Buzetu, kmalu na to je bil aretiran in obsojen zaradi primanjkljaja v neki mesnici, oziroma klavnici (točno mi ni znano), kjer je bil zaposlen. Mislim, da je bil v zaporu cca 2 leti.
6. Bembič Ivan iz Macunegi, je bil zaprt cca 10 mesecv zaradi tega, češ, da je ljudi nagovarjal v letu 1950, naj ne gredo na volitve, da je agitiral za Italijo in podkupoval s pšenico tiste ljudi, ki niso šli na volitve. Je najbogatejši kmet v tem predelu. Je stalen sovražnik Jugoslavije.
7. Šavron Anton iz Kortin, je bil obsojen 9 let, odsedel je v zaporu 6 let zaradi organizacije prevoza ljudi preko meje in organizacije oziroma podpore oborožene sovražne bande, ki je prihajala iz Trsta v Istro pod vodstvom znanega bandita Karmela.
8. Šavron Emil sin Antona iz Kortin, je bil zaprt leto dni zaradi prevoza dveh deklet preko meje.
9. Bužečan Jožef iz Gradena, obsojen na dve leti zaradi tega, ker je pripeljal 3 osebe preko meje v Trst.
10. Pavlič Mirko iz Rošiči, obsojen je bil 6 let, odsedel 4 leta, prav tako zaradi prevoza ljudi preko državne meje v Trst. Od leta 1943 je bil aktivist na terenu.
11. Stepančič Angel iz Tomiši, zaprt 2 leti, njegova žena 1 leto, zaradi tega, ker mu je brat pobegnil v Trst ter se iz Trsta vrnil in bil en dan doma pri njih ter šel nazaj v Trst, ker so brata skrivali in ga niso prijavili.
12. Žugan Albin iz Bersinarji pri Reparcu, je bil zaprt zaradi prevoza ljudi preko državne meje in zaradi veze z bando.
13. Jakac Jakob iz Kodovlje, je bil zaprt in obsojen eno leto in pol zaradi tega, češ da je bil za časa NOV izdajalec, ljudje pa trdijo, da je bil zaprt zaradi tega, ker se je upiral priključitve k Hrvatski.
14. Tajnik Krajevnega ljudskega odbora Črnice (imena se ne spominjam) je bil obsojen in odsedel v zaporu 2 leti zaradi tega, ker se je upiral direktivam iz Buzeta in bil odločen nasprotnik priključitve k Hrvatski.
Bilo je še nešteto drugih zaprtih in obsojenih, vendar meni ni znano. Nešteto je bilo klicanih v Buzet, tam zaslišanih in zastraševanih. V letu 1954 je bil Pavlič Peter, upravnik Kmetijskega posestva Črni kal, doma iz Pavličev obtožen zaradi vzbujanja oziroma širjenja nacionalne mržnje in šovinizma. Prav tako Šavle Arturo iz Topolovca, sedaj tajnik Občinskega odbora v Piranu. Pavlič je namreč koncem leta 1954 dal sklicati sejo Občinskega odbora in tam predlagal naj ponovno zahtevajo priključitev k Sloveniji oziroma okraju Koper. Šavle Arturo pa zaradi tega, ker je bil proti napisom imen v hrvaščini na spomeniku v Gradeni ter je zahteval naj bodo slovenski napisi. V preiskavi proti omenjenima so varnostni organi pozvali v Buzet preko 20 ljudi na zaslišanje. Prav tako so zasliševali masovno v vseh vaseh občine Gradena.
Kakor je razvidno je bila večina ljudi obsojenih zaradi protidržavnega delovanja. Večina tistih ljudi, ki so bili proti priključitvi k Hrvatski niso bili obsojeni, ali pa dalj časa zaprti, razen par primerov, temveč so bili samo zaslišani in zastraševani. Če je kdo kakršnokoli izjavo dal proti priključitvi k Buzetu oziroma LRH je bil zastraševan in preganjan.
Podrobnosti o tem mi niso znane, pa tudi vzroki vseh aretacij in obsodb.

Podrobne informacije o aretacijah, obsodbah, vzrokih in ravnanju oblasti v teh krajih, bi lahko dali Rošič Gabrijel iz Sv. Simona, Pavlič Ivan iz Pavličev št. 21, Jakac Jakob iz Kodoli, Pavlič Peter – upravnik posestva v Črnem kalu in Šavle Arturo, tajnik občinskega odbora v Piranu.
Smrt fašizmu - svoboda narodu!

Sežana, dne 25. julija 1955. Predsednik OLO Sežana:
lastnoročno: Danilo Petrinja

************************************************************************

POROČILO MILANA GUČKA:

Citat iz mesečnega poročila Milana Gučka (tajnika Okrožnega odbora OF za Slovensko Istro), ki ga je napisal 10 . 2. 1944 in se nahaja v Arhivu Slovenije, Oddelek-II, nekdaj fascikel 634 Guček je bil takrat v Istri in to opisuje tudi v knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo, str. 430 (Koper, Lipa, 1976).

"/.../ Na povabilo zastopnikov bratske hrvatske organizacije, smo se sestali na dveh sestankih vsled določitve organizacijskih mej med obema organizacijama OF. Ta meja teče približno takole: od morja pod piranskimi solinami je reka Dragonja do pod vasi Topolovec, nato obrne jugovzhodno do pod vasi Pregarje, od tam na vzhod do nad Štrpetom pred Buzetom in nato v smeri proti Vodicam. V krajih, ki leže severno od te črte in med reko Dragonjo, je prebivalstvo samo slovenske narodnosti, v nekaj obrobnih vaseh pa v veliki večini; ostre meje ni mogoče določiti. Sicer so bile v teh krajih pod avstrijsko upravo hrvatske šole, to pa vsled določitve nekega škofa, ki se je mudil v teh krajih in ločil Slovence od Hrvatov -- po pokrivalih! Prebivalstvo se šteje k Slovencem in govori slovensko.
Omenili bi pa čudno zadržanje hrvatskih edinic NOV, ki prihajajo na ozemlje našega okrožja. Ob prihodu namreč ne iščejo stika z našimi terenskimi organizacijami. Brez sodelovanja z nami in brez poznanja terena delajo akcije, ki so nam večkrat škodljive, kot koristne. Po vaseh se vedejo precej oblastno in izjavljajo, da je vsa Istra hrvatska, da se njih ne tiče naša organizacija, da smejo delati na našem terenu, kar hočejo oni itd. Te šovinistične nacionalistične in "imperialistične" izjave hrvatskih partizanov napravljajo slab vtis pri našem prebivalstvu, ki ima Hrvate v slabem spominu iz dni propada Italije, ko so na našem terenu delali s svojim nastopanjem težke in grobe napake, katerih naše ljudstvo ne more pozabiti. Radi tega smo v tem smislu protestirali pri hrvatski organizaciji. /.../"

************************************************************************

19. Pričevanje inž. Pavla Logonderja (iz Medvod) o povojnem ‪ stanju na Savudriji 
Ko sem v času cone A in cone B sodeloval pri kontroli morske meje na morju, smo imeli natančna navodila, do kod opravljamo kontrolo, in sicer od točke na savudrijskem polotoku, do koder je segala Občina Piran, in v ravni črti iz točke v zaledju čez točko na savudrijskem polotoku na odprto morje. Srečevali smo se tudi s hrvaškimi kontrolnimi čolni in nikdar ni bilo problemov, vedelo se je, kdo kaj kontrolira.
Od takratnih oblasti cone A in cone B smo bili obveščeni, da bo, če bo cona A pripadla Sloveniji oziroma Jugoslaviji, meja med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško potekala po katastrski meji občine Piran do morske obale v Savudriji in naprej na odprto morje. O tem zagotovo obstajajo pisni dokumenti. Če pa bi cona A pripadla Italiji, bi republika Slovenija dobila celotno cono B. Tudi ti dokumenti morajo obstajati, drugače takrat ne bi dobili takih navodil.
Po končni odločitvi je cona A pripadla Italiji, zato smo normalno pričakovali, da bo celotna cona B pripadla republiki Sloveniji. Razočarani, ker se to ni zgodilo, smo takratne predstavnike oblasti povprašali za vzrok, ti pa so nam povedali, da se moramo za to zahvaliti našim nesposobnim in neumnim politikom, ker so se sprijaznili z dejstvom, da je cona B in s tem celotna obala od Savudrije do reke Mirne naša, to je jugoslovanska, in da ni pomembno, kje so republiške meje.
Kako je to pomembno, se vidi sedaj, ko so republiške meje postale državne meje. Da je še huje, pa so naši politiki naredili to kriminalno dejanje (izdaja nacionalnih interesov!), da so del katastrske občine Piran - Savudrija hkrati s katastrskimi knjigami oddali v Buje. S tem si je Hrvaška prilastila del Savudrije in po hrvaških navedbah Sloveniji odvzela izhod na odprto morje, čeprav smo izhod na odprto morje vedno imeli. Iz dokumentacije se ve, kdo je zagrešil to kriminalno dejanje in kdo bi moral za to kazensko odgovarjati . Pa tudi hrvaška stran bi za to morala odgovarjati, ker je izkoristila neznanje in nesposobnost slovenskih politikov ter izsiljevala prilaščanje in gradnjo objektov na območju katastrske občine Piran.
Iz tega sledi, da si Hrvaška ne prizadeva za svoje ozemlje, ampak za ozemlje, ki ga je izsilila, kot smo že omenili, in res ni normalno, da Hrvaška ob nekaj tisoč kilometrih svoje obale zaradi teh nekaj kilometrov izsiljene obale kvari sosedske odnose.

In kakšna bi lahko bila rešitev?
1. Hrvaški politiki naj razčistijo pri sebi in povedo svojim državljanom, da tu ne gre za njihovo ozemlje, ampak za jugoslovansko ozemlje, ki so ga izsilili ….
2. Da priznajo, da bi cona B že takrat morala pripadati republiki Sloveniji in da je Hrvaška kljub temu pridobila veliko zemljišč, ki ji prej niso pripadala.
3. Če ni mogoče popraviti krivice s povračilom celotne cone B, je najmanj, kar je treba nujno urediti, da se Sloveniji prizna celotno ozemlje občine Piran. S tem bi bil rešen tudi izhod na odprto morje, ki ga je Slovenija vedno imela in ki ga ji sedaj Hrvaška ne priznava. Tako bi bili z malo dobre volje rešeni spori še za druge zemljiške probleme, ki zastrupljajo dobre sosedske odnose.

Povzeto po: .Dnevnik.si /Pisma bralcev, sobota, 03.01.2009

Opomba avtorja:Opustil sem le nekaj manj pomembnih trditev

************************************************************************




20. Pričevanje Roberta Rožaja o dogodkih ob nasedli ladji Nonno Ugo ob savudrijskem rtiču 1973.leta (Povzetki).

Spoštovani gospod Pribac,

V pripomki Vam pošiljam, kar sem pred dobrim leto in pol pričel obdelovati vendar nisem končal, ker so me življenski dogotki usmerili drugam.
Moje obdelave zelo specifičnega dogodka so iz leta 1973: Italijanski Tanker NONNO UGO (N.U.) je 8. marca 1973 nasedel na skalno obalo v Piranskem zalivu pri-na savudrijski obali, na lokaciji » Bužo grande". Tako smo po domače imenovali ta predel na savudrijski obali mi in oni iz področja Savudrije.
Iz takratnega komuciranja s Hrvati glede preprečitve ekološke katastrofe v Piranskem zalivu, je bilo razumeti :"Slovenci ukrepajte in rešujte saj se je tanker Nonno Ugo nasukal na Slovenskem delu Piranskega zaliva."
Osebno sem, bil zadolžen s strani Ladjedelnice Piran za reševanje-preprečevanje ekološke katastrofe, če bi se mazut-surova nafta razlila po savudrijski obali in dalje v cel Piranski zaliv….Naročnik za to reševanje je bila vlada SR Slovenije, zato dobro vem kaj se je takrat dogajalo in kaj so hrvaške oblasti sporočale našim vladnim službam, ki so skrbele da se prepreči ekološka katastrofa. Takrat sem – delal v LADJEDELNICi PIRAN kot »Vodja objekta«, takrat sem bil star 31 let ….
Vodstvo operacije je prevzel RUSTJA Franjo (1916), viceadmiral, poveljnik vojno-pomorskega področja in načelnik šolskega vojaškega mornariškega centra v pokoju. Pisal je dnevnik in je poznal vse dogodke….v odnosu SLOVENIJA-HRVAŠKA, ki so bili povezani z NONNO UGO v Piranskem zalivu. [Obstoje] pisma, depeše, dogovori itd. To vem iz njegovega pripovedovanja, nekaj »depeš« pa je tudi pokazal in prebral na operativnih sestankih …..Ti dokumenti nam bodo veliko povedali [o tej zadevi]. Nekje v arhivih Slovenije so...
In še ostale OSEBE spodaj, ki se jih trenutno spominjam…. Lahko kaj od tega potrdijo...
1. Kapitan Podgornik … ali Kapitan Turk
2. Slovenska policija in DV
3. Zupančič Miro – načelnik milice Kp, Zajc Viktor – »vodja« milice Kp
4. Pomočnik vodje Pomorske policije Kp … Sossa Redento.
5. Pavlič – »rajonski« miličnik v Piranu ….nekaj tudi pozna o zadevi »N.U. in drugi Pavlič pri DV v Kopru
6. Iz Trsta Kapetan … Sangulin ? Poveljnik- Kapetan Ladje »ANDREA DORIA ter Inšpektor za kontrolo izvajana reševanja, poslan s strani Lloyd R.

Gospod Rožaj opozarja tudi na pisanje veleposlanika Dr. Jožefa Kuniča, člana
Mednarodnega inštituat za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES), Ljubljana, ki v svojem članku "Slovensko-hrvaška meja" analizira aktualna dogajanja v zvezi z nerešenimi mejnimi vprašanji med Slovenijo in Hrvaško. Splača se ga prebrati.

Gospod Rožaj mi je poslal tudi Izrez iz članka v Linku (Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije. .), ki se glasi:

»... Primer nasedlega tankerja Nonno Ugo, ki je 8. marca 1973 nasedel na obali Savudrije blizu naselja Kanegra je prav tako primer, iz katerega ne moremo sklepati na suvereno oblast Hrvaške nad tem delom Piranskega zaliva. Res je, da je vse formalnosti z lastnikom ladje opravljala Pristaniška kapetanija Pula oziroma njena izpostava Umag in res je, da je bil opravljen nadzor na mestu dogodka, zbiranje informacij od prič, zaslišanje kapitana ladje in člana posadke po navodilih in pod nadzorom tedanjega Republiškega sekretariata za pomorstvo, promet in zveze v Zagrebu, a šlo je za vprašanja mednarodnega plovnega prometa, kar pa je bila po Ustavi SFRJ ustavna pravica oziroma naloga federacije in so jih republiški organi de facto izvajali le po pooblastilu in v imenu SFRJ, nikakor pa ne kot suverene pravice SR. Če bi se bila federacija tako odločila (kar bi bilo seveda skrajno nepraktično), bi lahko primer obravnaval organ katerekoli SR.
Večkrat je bilo zaslediti argumente, predvsem s strani Hrvaške, da so obstajali dogovori, po katerih naj bi nekatere aktivnosti nadzora izvajali hrvaški organi. Baje obstajajo pisni dokumenti, ki potrjujejo obstoj takšnih dogovorov. ** RR Ob tem je treba poudariti, da slovenski organi nikoli za svoje aktivnosti na območju celotnega Piranskega zaliva niso niti iskali niti potrebovali nobenih dogovorov s hrvaškimi oblastmi. Dejstvo, da je Hrvaška za delovanje svojih organov v Piranskem zalivu iskala in potrebovala dogovor s Slovenijo je zgolj dokaz, da je samo Slovenija izvajala suverene pravice na tem delu ozemlja. Torej je bilo to ozemlje slovensko in s strani Hrvaške de facto priznano kot slovensko, sicer nebi iskala ustreznih pismenih dogovorov. Seveda je Slovenija lahko dovolila komurkoli, da je na njenem ozemlju izvajal kakršnekoli aktivnosti (če je bilo to seveda v skladu s tedaj veljavno zakonodajo). Tudi stališča prof. Vukasa, da je »v več nesrečah na morju slovenska oblast poklicala na pomoč hrvaške organe, če se je nesreča zgodila v južnem delu Piranskega zaliva« (Vukas, 2004) potrjuje dejstvo, da je tudi južna stran Piranskega zaliva bila pod slovensko jurisdikcijo, saj so hrvaški organi prišli na poziv, tisti, ki pa ima jurisdikcijo, pa lahko na pomoč pokliče kogarkoli.
Pustimo ob strani vprašanje, ali je Slovenija nadzirala le notranje vode piranskega zaliva in je šla razmejitev nadzora Slovenije do tako imenovane točke T4 (to je presečišče premice, potegnjene približno paralelno ob savudrijski obali in državne italijanske meje) ali pa je nadzirala tudi teritorialne vode SFRJ do tako imenovane točke T5 (točka, ko se italijanska in nekdanja jugoslovanska državna meja razločita in nastopi prostor odprtega morja). Vendar pa ni dileme, da za notranjost Piranskega zaliva v vsakem primeru obstaja zadostna osnova za realizacijo principa "uti possidetis", ki ga je predlagala Arbitražna komisija. V Piranskem zalivu torej ne gre za določitev skupne meje, ampak v skladu z mnenjem Arbitražne komisije zgolj za delimitacijo, torej za natančno določitev koordinat meje, po črti, ki deli območje na katerem je suverene pravice izvajala SR Slovenija in območjem na katerem je suverene pravice izvajala SR Hrvaška. Ta rešitev je slaba za Slovenijo, ker se zgolj v eni točko dotika odprtega morja, a popolnoma nesprejemljiva za Hrvaško, saj bi imela savudrijsko obalo (do meje nizkih vod) brez hrvaškega morja. Skrajno nepraktična in neživljenjska rešitev je imeti obalo a ne morja. Za hrvaško javnost bi bilo to popolnoma nesprejemljivo. Ob tem je treba pripomniti, da meje ni mogoče (v skladu z UNCLOS, to je United Nations Convention on the Law of the Sea, ta konvencija je stopila v veljavo 16.11.1994) na novo določiti tako, da je morje v eni in obala v drugi državi. A v tem primeru, in to je bistveno, meje ne določamo, temveč le ugotavljamo, kje je črta , ki je delila eno od drugega območja, potekala. Krivdo za nepraktično postavitev te črte nosi nekdanja SFRJ. Ta rešitev je za Hrvaško mnogo slabša od rešitve, ki ji jo ponuja sporazum »Drnovšek-Račan«, ki bi v tem primeru verjetno postal želeni cilj hrvaških pogajalcev...

21. Zemljiški dokumenti o pripadnosti Kaštela občini Piran

Gospod Rožaj je počastil bralce tega članka še z nekaj dokazi, da je spadal Kaštel pod piransko občino.V nedeljo 27/9 mi je poslal skenirane kopije treh izvirnih zemljiško knjižnih dokumentov iz Kaštela, ki izpričujejo pripadnost Kaštela občini Piran.
Najstarejši papir je iz leta 1910. “Vse dokumente iz Kaštela mu je pred cca 23 leti izročil človek, Pištan Josip od katerega je leta 1986 kupil posest s hišo na naslovu Kaštel , Kaštel 116 (kasneje Gaderi 116). Josipa so po domače poznali in klicali "Bepo" poznan je bil po vsej Bujščini in tudi mnogi strarejši iz Slovenskega dela Istre so ga poznali”.
Skenirani dokumenti sledijo na naslednjih straneh.

Kupoprodajna pogodba opravljena v Piranu 1910 za parcele na Kaštelu.


Piranski prepis in vknjžba zemljiških zadev za parcele na Kaštelu v letih 1910 in 1911.

22. Dodatno pojasnilo bralcem in o piscu te razprave

To razpravo sem napisal, ker sem zaskrbljen za usodo Slovenske Istre in za pravične odnose z našo sosedo Hrvaško. Problemi pripadnosti Piranskega zaliva in slovenskega suverenega dostopa do odprtega morja so vznemirili, ne samo politike in novinarje, ampak tudi mnogo preprostih ljudi, tudi nas staroselskih Istranov in Šavrinov. Ne ponujam osebne rešitve, temveč razvidnosti ozadja, povzetek raznih poti in možnosti za rešitve, ter nekaj zgodovinskih informacij za naše pogajalce in za javno mnenje .
Sem staroselski Istran, Šavrin in Slovenec rojen januarja leta 1933 tu v šavrinski Istri. Po vojni sem tam v poznih 50. letih bil skoraj tri leta uradni jugoslovanski tolmač pri Razmejitveni komisiji z Italijo in imam določene spomine ter izkustva o tej tematiki. Je pa dobršen del te razprave tudi poskus osvežitve zgodovinskega spomina na čase in peripetije, ko je Slovenija po več kot tisoč dvesto letih spet prišla do morja in ko so veliki narodi in nasilni mali narodi mešetarili in preplavljali to našo brižno Istro milo…

Bert Pribac, rojen v Sergaših v Slovenski Istri, je 43 let preživel v Avstraliji, kjer je deloval kot bibliotekar v Narodni knjižnici Avstralije in potem na Zveznem ministrstvu za zdravje in v tem svojstvu je bil tudi občasni svetovalec za zdravstveno in bibliotekarsko informatiko pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) in ob tem je naključno 1984. leta pomagal ponovno navezati diplomatske stike med ZDA in Kitajsko. Objavil je pet pesniških zbirk, vrsto esejev, razprav in člankov v angleškem in slovenskem jeziku. Podal je tudi celo plejado radijskih intervjujev in TV nastopov v Sloveniji, v Trstu in v Avstraliji. Prevedel je libreto Planinske rože Radovana Gobca v angleščino in še nekaj krajših tekstov. Lani pa je v angleščino prevedel še Kosovelove pesmi in zbirka 120. izbranih pesmi je izšla v Cambridgeu. V slovenščino je prevedel zbirko sodobne avstralske poezije in antologijo aborigenske poezije. Pri založbi 2000 je izdal tudi knjigo Slovenske spravne motnje. In še naprej piše ter prevaja.

Mag. bibliotekarstva, (Mlib. University of NSW, Sydney 1979)
Spričevalo avstralskega bibliotekarskega združenja (LAA), 1968
Absolvent primerjalne književnosti na ljubljanski univerzi 1959
Maturant koprske gimnazije 1955
V Avstraliji preživel 43 let