Dossier korupcija

sreda, 17.oktober.2018 - 06:37

Arbitražni sporazum je mrtev. Hrvaška in Slovenija bi morali spet na pogajanja.

Arbitražni sporazum je mrtev.

Potrebna so nova pogajanja.

Mednarodna skupnost je glede slovensko hrvaškega spora precej živčna. Tudi Angela Merkel je med nedavnim srečanjem s slovenskim premierjem, povedala da Nemčija Slovenijo dojema kot del Zahodnega Balkana, ki Nemčiji povzroča velike skrbi. S tem je jasno povedala, kaj si misli o vsem tem in tudi o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško.

Angelo Merkel jezi tečnarjenje Slovenije glede arbitražne razsodbe, ki je vse bolj očitno dokument, ki nima nobene veljave. Še več. gre za dokument, ki je skrajno nepošten in sramota za mednarodno pravo.

Avtorstvo: EU2017EE Estonian Presidency

Že dalj časa je jasno, da je arbitražni sporazum mrtev. Arbitražni postopek je bil po našem mnenju mrtev že takrat, ko sta se Slovenca, natančneje Jernej Sekolec, slovenski član arbitražnega sodišča in Simona Drenik, slovenska zastopnica pred arbitražnim sodiščem z ministrstva za zunanje zadeve, ujela v prisluhe in je Hrvaška zapustila pogajanja.

Po našem mnenju so sodniki v arbitražnem postopku, katerega tuji predstavniki so Francoz Gilbert Guillaume, predsednik sodišča, Nemec Bruno Simma, ter britanec Vaughan Lowe, naredili hudo napako, ko so se kljub odhodu Hrvaške iz postopka še vedno vztrajali pri sprejetju arbitražne razsodbe, s čemer so vrgli packo na mednarodno pravo.

Ravno zato bi sami v primeru drugih držav bili močno vzdržani glede teh imen, če bi se te želele odločiti za arbitražno reševanje svojih sporov. Z drugimi besedami. Teh pravnikov sami ne bi nikoli vzeli za odločevalce v arbitražnem postopku.

Moramo vedeti, da bi v Sloveniji v primeru takšnih proceduralnih težav, kot so se zgodile v arbitražnem postopku med Hrvaško in Slovenijo, primer zagotovo padel in zato je precej neprimerno, da se Slovenija sklicuje na pravno državo, da bi prisilila Hrvaško k implementaciji arbitražne razsodbe, ko bi pa takšen primer v Sloveniji skoraj zagotovo padel na slovenskih sodiščih.

Slovenija je torej precej dvolična, ko očita Hrvaški nespoštovanje pravne države. Še posebej tudi zato, ker Slovenija niti pod razno ni pravna država niti za lastne državljane. To je država, v kateri vladajo lokalne mafije, ki imajo vpliv na skorumpirano slovensko policijo in pravosodje.

Slovenija ima izraziti problem s pravnostjo države. In to predvsem zaradi izjemno slabega kadra v slovenskem pravosodju in policiji. Tretja veja oblasti v Sloveniji je porazno slaba. Predvsem slovenska policija s slabim policijskim kadrom je tista, ki najbolj onemogoča obstoj pravne države po našem mnenju.

Sicer precej zelena Slovenija se ne more pohvaliti z visokim nivojem pravne države, saj je v njeni tretji veji oblasti (pravosodje, policija) veliko kadrovske gnilobe.

Predvsem slovenska policija ima po našem mnenju v svojih vrstah izrazito slab kader, zaradi česar je Slovenska policija nezaupanja vreden državni organ v sestavi Republike Slovenije. Neobstoj poštenja znotraj te organizacije je glavna cokla obstoju pravne države v Republiki Sloveniji. Tudi z drugimi organi je podobno. Slovenija preprosto nima organov, ki bi skrbeli za pravno državo. Tiste, ki jih ima, so namreč močno skorumpirani.

Tudi Interpol in Europol, katerih članica je Slovenska policija, bi le to morala jemati z velikim zadržkom, saj gre za organ, ki mu ne gre zaupati, da pošteno opravlja svoje naloge.

Skratka. Država, ki ima tako zanikrno pravno državo, kot je Slovenija, v kateri vladata korupcija in kriminal nad pravico, takšna država preprosto nima kaj očitati Hrvaški.

Vedeti je potrebno, da je bila arbitražna razsodba sprejeta takrat, ko je ena država že izstopila iz arbitražnega postopka, to pa je Hrvaška. O sporu med Hrvaško in Slovenijo se je odločalo praktično brez Hrvaške, kar je v popolnosti sporno in kaže na izrazito nelegitimnost arbitražne razsodbe.

Res je tudi to, da se primeri, kot je spor med Hrvaško in Slovenijo, v mednarodnem pravu ponavadi rešijo na način, da poteka meja po sredini in ne po nekih treh četrtinah, treh petinah in podobno. Arbitražna razsodba je zato bolj kot ne nek nenavaden precedens, ki je bil v prvi vrsti posledica slovenskega izsiljevanja Hrvaške, medtem ko je ta vstopala v Evropsko unijo.

Arbitražni sporazum, na podlagi katerega je bila sprejeta arbitražna razsodba, je po našem mnenju mrtev. Še več. Menimo, da bi vsak politik ali politična opcija na Hrvaškem, ki bi popustila Slovencem glede arbitražne razsodbe, moral biti spoznan za državnega izdajalca Hrvaške in več nikoli ne bi smel prestopiti praga hrvaškega parlamenta. Hrvaški volivci bi morali takšno opcijo, ki bi to storila, kaznovati na volitvah in takšne ljudi in takšne stranke odstraniti iz hrvaškega političnega življenja, saj bi s podporo izrazito problematični arbitražni razsodbi Hrvatje podprli eno globoko nepravično odločitev.

Slovenci si preprosto ne zaslužijo tega, da bi se implementirala arbitražna razsodba. Če smo iskreni. Slovenci so tako zelo pokvarjen in gnil narod, da si ne zaslužijo niti tiste polovice morja, ki jo nesporno imajo, kaj šele, da bi dobili še nekaj dodatnega in to na podlagi neke totalno sporne razsodbe, ki ni niti pod razno vredna implementacije.

Ampak ok, tisto svojo polovico nespornega morja (od Italije do sredinske črte) Slovenci imajo, česar ji objektivno ne gre oporekati, dodatnega dela, ki jim ga daje arbitražni sporazum, pa si Slovenci niti kot narod niti kot država niti pod razno ne zaslužijo. Arbitražni sporazum je bil namreč rezultat slovenskega izsiljevanja Hrvatov.

Od Hrvaške bi moralo biti odvisno, kaj bo ta dala, ne pa od nekih arbitrov.

Menimo, da mednarodna skupnost ne bi smela vztrajati pri implementaciji arbitražne razsodbe s strani Hrvaške. Gre namreč za izrazito problematično razsodbo, ki je škodljiva za mednarodno pravo, saj temelji na s strani Hrvaške razveljavljenem arbitražnem sporazumu.

Toliko sodb in sodnih odločitev pade na sodiščih, toliko pravnih odločitev pade, tudi takšnih, ki so veliko manj sporne kot je arbitražna razsodba glede določitve meje med Hrvaško in Slovenijo, zato ne bi bilo nič narobe, da pade tudi ta arbitražna razsodba, ki nikakor ne predstavlja neke poštene rešitve.

Vztrajati pri neki nepošteni razsodbi  bi pomenilo, da mednarodna skupnost vztraja pri krivičnih rešitvah.

Če bi bilo po naše, bi morali Slovenija in Hrvaška ob privolitvi Hrvaške sprejeti neko odločitev, kjer bi dodatni del, ki ga je Sloveniji določila arbitražna razsodba, razglasili za neke vrste kondominij, pri čemer pa bi bil ta del formalno hrvaški in ne slovenski. Slovenci bi imeli samo možnost eksploatacije tega predela, recimo slovenski ribiči.

Po tem delu morja bi morala patruljirati hrvaška policija in tudi hrvaške vojaške enote. Skozi nek sporazum pa bi na tem delu lahko sodelovale tudi slovenske policijske enote (ne pa tudi slovenske vojaške enote, razen v primeru skupnih vojaških vaj med državama).

Skratka. Hrvatje bi lahko dali slovenskim ribičem določena pooblastila za eksploatacijo Piranskega zaliva tudi čez sredinsko črto, ampak to bi morala biti svobodna volja Hrvaške, da slovenskim ribičem omogoči nek pooblaščen tretma. Nikakor pa ta del ne bi smel postati slovenski.

Ponavljamo. Slovenci so izrazito pokvarjen narod, ki si preprosto ne zasluži ničesar, še najmanj pa neke neupravičene dodatke skozi izsiljene sporazume, arbitražne postopke in posledične razsodbe, na katere je dodatno vržena luč poštenosti (zaradi prisluhov).

Če bi bili Slovenci drugačni, bi morda razmišljali drugače. Vendar takšni ljudje kot so Slovenci, ki nimajo v sebi kančka dobrote, ki znajo samo uničevati, podcenjevati, maltretirati ljudi, si ne zaslužijo ničesar, ampak res ničesar.

Morda bi lahko nekdo Slovenijo začel dojemati drugače, ker je soproga predsednika najmočnejše države na svetu, Melania Trump, po poreklu Slovenka. Vendar po našem prepričanju je Melania neke vrste ubežnica iz Slovenije. Še več. Po izvolitvi je k sebi v ZDA pritegnila še svoje starše, že prej pa je v ZDA odšla tudi njena sestra.

Melania Trump je šla iz Slovenije zavoljo svoje kariere, a vseeno jo je po našem mnenju Slovenija tudi utesnjevala. Moramo povedati, da so bili Slovenci izrazito nesramni do nje med volilno kampanjo Donalda Trumpa in jo izredno grdo označevali, kar je bilo za nas grozljivo, da neki osebi zadajaš takšne nizke udarce. To je bilo izrazito nepošteno obnašanje Slovencev do Melanie Trump, po vsej verjetnosti narejeno zato, ker pač niso marali njenega moža in so zato morali oblatiti v paketu z njim tudi njo. Spravili so se na osebo, ki si nikakor ni zaslužila takšnega blatenja. To je na žalost tipično slovensko obnašanje. Ko je Donald Trump zmagal, so se Slovenci začeli sliniti okoli Melanie Trump. Melania Trump je tudi v tujini občutila to neverjetno dvoličnost in pokvarjenost Slovencev, zato ne preseneča, da ni najbolj navdušena nad svojo prvotno domovino in je v ZDA iz Slovenije sedaj potegnila tudi svoje starše. Slovenci znajo biti zelo pokvarjen narod. To zelo dobro vemo tudi sami.

Melania Trump je postala prva dama ZDA.

Melania je imela srečo, da je »zbežala« iz Slovenije, odšla iz Slovenije. Marsikdo te sreče nima in mora dihati zatohel, s pokvarjenostjo in zlobnostjo slovenskih ljudi prepojen zrak in se dušiti v tako ostudni državi kot je Republika Slovenija, ki je zgolj na prvi pogled lepa, urejena država, a je navznoter neko do srži gnilo leglo izrazito pokvarjenih ljudi, kjer sta korupcija in nepoštenje ter škodoželjnost do drugih ljudi zažrta v vse sfere družbe in tudi javnega sektorja (vključno s policijo in sodstvom). Gre za državo, ki marsikateremu slovenskemu državljanu predstavlja pekel na Zemlji in to predvsem zaradi izrazito slabih in zlobnih ljudi, ki živijo v Sloveniji in imajo vpliv na vladajoče strukture.

Zato mednarodna skupnost ne bi smela Slovenije dojemati skozi Melanio Trump. Še več. Melanio Trump bi lahko dojemali kot žrtev Slovenije.

Namesto, da mednarodna skupnost gleda na Slovenijo skozi dejstvo, da je Slovenka tudi Melania Trump, bi jo morala gledati skozi dejstvo, da se je Melania umaknila iz te države. Na žalost vsi niso imeli te sreče in so obstali v Sloveniji, ki za nekatere predstavlja pravi pekel na Zemlji.

Slovenija je namreč izrazito problematična država, ki si ne zasluži popolnoma nobenega ugleda in bilo bi naravnost odvratno, da bi mednarodna skupnost vztrajala pri implementaciji razsodbe, ki tej državi praktično neupravičeno dodeljuje nekaj, česar si ta država ne zasluži.

Arbitražne sodnike je po našem mnenju lahko močno sram zaradi odločitve, ki so jo sprejeli. Ko se je Hrvaška umaknila iz arbitražnega postopka, bi morali sodniki sprejeti odločitev o tem, da je ta konkreten postopek padel, pa niso, ampak so šli brez Hrvaške sprejemati arbitražno odločitev, kar je močno zamajalo temelje mednarodnega prava.

Izsiliti implementacijo takšne razsodbe in to v korist države, ki je daleč od nekega zgleda pravnosti in poštenosti (Slovenije), bi bilo zato še bolj problematično.

Ponavljamo. Katerakoli politična opcija na Hrvaškem, ki bi popustila Sloveniji glede sporne arbitražne razsodbe, ki temelji na s strani Hrvaške razveljavljenem arbitražnem sporazumu, bi po našem mnenju morala končati na smetišču hrvaške politične zgodovine, kot opcija (stranka), ki je izdala hrvaški narod.

Hrvaški narod bi moral na smetišče politične zgodovine postaviti vsako politično opcijo ali osebo, ki bi potrdila arbitražni sporazum in arbitražno razsodbo. Razsodba je globoko nepoštena do Hrvaške in vsakršno zagovarjanje le te bi pomenilo veliko izdajstvo hrvaških nacionalnih interesov. Ljudje, ki bi zagovarjali izsiljeni arbitražni sporazum in nepravično arbitražno razsodbo, ne bi smeli priti v Sabor Republike Hrvaške. Če bi bili Slovenci pošten narod, potem ne bi bilo niti tak problem sprejeti sporazuma in razsodbe. Vendar izrazito nepoštenje in pokvarjenost Slovencev kot naroda pomeni še dodaten moment, ki preprosto vsakemu zdravo mislečemu človeku onemogoča, da bi popustil takšnim pokvarjencem.

Hrvaški sabor ne bi smel gostiti nobene politične opcije, ki bi zagovarjala arbitražni sporazum.

Skratka. Z več vidikov je arbitražni sporazum mrtev. Tako z vidika mednarodnega prava, tako z vidika dejstva, da je Slovenija hrvaško izsiljevala ob njenem vstopanju v EU in je arbitražni sporazum rezultat slovenskega izsiljevanja, kot tudi iz nekih čisto človeških vidikov v smislu, da si tako pokvarjena država, država s tako pokvarjenimi ljudmi in tako pokvarjeno družbo v celoti, kot je Slovenija, ki načrtno uničuje nekatere posameznike, preprosto ne zasluži nobenih privilegijev. Seveda je pa ključen moment, ki je v celoti uničil verodostojnost arbitražnega postopka korespondenca med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik. Ta moment je objektiven razlog, zaradi katerega bi se moralo arbitražno sodišče razpustiti (pa se ni in je sprejelo odločitev brez Hrvaške). In tu je krivda v celoti na Sloveniji. Kar je najbolj smešno, je Slovenija država, kjer ljudje zelo radi vohunijo in so pravi krti, kar zadeva zasledovanja, prisluškovanja, neupravičena snemanja in slikanja, zato sta se Sekolec in Drenikova vedla izrazito neodgovorno, ko sta se tako veselo pogovarjala po telefonu. Dejstvo je, da je Hrvaška zaradi tega predčasno izstopila iz arbitražnega postopka, zato je v popolnosti nesprejemljivo, da se je ta nadaljeval brez ene od vpletenih strani. Hrvaška se zato lahko upravičeno počuti kot močno oškodovana.

Zaradi vsega tega je za nas arbitražni sporazum mrtev in bi ga kot mrtvega morala proglasiti tudi mednarodna skupnost. Vztrajanje pri takšnem sporazumu oziroma arbitražni razsodbi, ki temelji na razveljavljenem sporazumu, bi pomenilo vztrajanje pri neki popolnoma nepošteni rešitvi, ne glede na to, kako visoko kotirajo pravniki, ki so sodelovali v arbitražnem postopku. To, da so nadaljevali s postopkom tudi po umiku Hrvaške, je bila po našem mnenju njihova velika strokovna napaka, s katero so se po našem mnenju v popolnosti zblamirali, vsaj po našem mnenju. Preprosto si morajo sodniki po našem mnenju priznati napako.

To je naše mnenje. Če ima kdo drugačno mnenje, ga lahko ima. Sami imamo pač takšno mnenje in mislimo, da imamo prav. Arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško o meji na kopnem in morju je mrtev in čas bi bil, da Slovenija in Hrvaška gresta na nova pogajanja.

Sicer vemo, da bomo s tem komentarjem vzbudili hudo jezo pri Slovencih. Upamo le, da nas ne bo kdo ubil na cesti ali kje drugje, kar se v Sloveniji lahko zelo enostavno zgodi. Slovenci nimajo novičoka, imajo pa zato druge načine, kako onesposobiti kritične mislece. Glede tega so precej podobni Rusom ali Savdskim Arabcem (čeprav nismo proti Rusom, se zavedamo, da znajo imeti Rusi precej krute metode onesposobljanja “notranjih državnih sovražnikov”, to najbrž vedo tudi sami, čeprav si navzven tega seveda nočejo priznati, ker to ni nekaj, s čemer bi se lahko kdo hvalil). Kdo bi v umoru sodeloval, morda skorumpirana slovenska policija ali slovenska tajna služba ali pa kakšni najeti morilci? V Sloveniji so možne različne opcije. Čeprav smo vse to v zadnjem paragrafu povedali bolj za šalo kot zares, pa se je v današnjem času ob vseh novicah, kaj se dogaja kritičnim mislecem po drugih državah, tudi državah Evropske unije, potrebno kar dobro zamisliti in se glede tega sploh več ne gre hecati, sploh pa ne v Sloveniji, ki slovi kot država z zelo problematičnim pravnim sistemom, predvsem slovensko policijo, ki je na določenih delih Slovenije po našem prepričanju precej zlizana z mafijo, tako kot je to očitno značilno za Zahodni Balkan, kateremu tudi po mnenju Angele Merkel pripada Slovenija.

Napisano dne 17.10.2018 ob 05:36.

Značke prispevka: arbitražni sporazum