Kar zadeva častnega konzula Slovenije v Novi Zelandiji, vzgibi njegovega dejanja sploh niso sporni in neznani. Gospod Lajovic je bil žrtev komunističnega režima, kar nazorno dokazuje njegova avtobiografija. Gospoda Lajovica je lastna država prikrajšala za človeka dostojno življenje v njej sami. Verjetno je zaradi nevzdržnih razmer v svoji državi moral imigrirati v Avstralijo, kjer je, očitno zelo sposoben, uspel iz navadnega delavca postati uspešen podjetnik. Seveda pa gospod Lajovic najbrž ni pozabil vseh grozot in diskreditacij, ki mu jih je prizadejala lastna država, zato je v njemu klila zavest o tem, da se mu je zgodila krivica in jo je želel popraviti ali pa vsaj opozoriti na kriminalna dejanja, ki jih je počenjala tedanja tajna služba (če odštejemo policijo in pravosodne organe, ki so bili prav tako rablji tedanje politike). Na žalost se stvari tudi v sedanji Sloveniji niso zelo spremenile. Dosjeji udbe so zato dober opomin tudi za opis sedanjega grozljivega stanja, kar zadeva nepravilnosti, ki jih posamezni državni organi še vedno izvajajo nasproti določenim posameznikom, ki so prišli v spor z ljudmi, ki so kakor koli koruptivno povezani z vplivnimi posamezniki iz državnih ustanov (predvsem organov pregona, morda pa tudi s sedanjo tajno službo). Preprosto ni skrivnost, da se posamezni deli (predvsem pravosodne) oblasti obnašajo tudi neprimerno in da imamo zlasti v organih pregona določen segment delavcev, ki je nepošten - tudi danes, da ne bo pomote.

Sicer nekatere desne stranke, pa tudi gospod Lajovic, želijo izkoristiti udbine dosjeje v politične namene, kar se nam ne zdi pravilno, še posebej pa so nepravilni napadi na posamezne (predvsem leve) politike, ki so imeli funkcije v prejšnjem režimu. Že sam režim v bivši državi ni bil tako izrazito grozljiv, kot se ga hoče prikazati (če odštejemo zgoraj omenjena dejanja državnega kriminala, katera so počeli predvsem organi pregona), sploh pa niso bili problematični vsi funkcionarji v tistem režimu. Pač. Ljudje so živeli v času socializma in komunizma, ki je bil pač takšen, kakršen je bil, ti ljudje so v skladu z režimom imeli funkcije, kot imajo svoje funkcije tudi sedaj, v spremenjenem režimu. Torej dejstvo, da so bili kakršnikoli nizki ali visoki funkcionarji v prejšnjem režimu, ne govori popolnoma ničesar in vsekakor ne moremo vseh ljudi metati v isti koš, npr. z izjavami, češ da je komunistični režim odgovoren tudi za hude nepravilnosti in kršenje človekovih pravic in zatorej so vsi, ki so imeli katerokoli funkcijo v tem režimu, slabi. Takšnega posploševanja seveda ne moremo tolerirati. Seveda so nekateri nosili odgovornost za kruta dejanja državnega kriminala, ki ga je počela tedanja oblast, a to so bili le nekateri (v največji meri pravosodni delavci, ki so bili po osamosvojitvi Slovenije večinoma ekskulpirani (čeprav tudi med njimi verjetno niso bili vsi slabi, kar smo podrobneje opisali v komentarju na Magov članek Pravnik v pravni državi, kjer smo se dotaknili ravno vprašanja ekskulpacije pravosodnih delavcev ob prehodu iz prejšnjega v današnji režim), in pa tajne službe ter policija). Sprašujemo se, zakaj se ne ugotavlja odgovornost tudi pravosodnih organov, ki so bili dejanski rablji slabih dejanj, ki jih je počel takratni režim, ampak se popolnoma vsa krivda daje tedanjim politikom.

Izjava gospoda Lajovica, da je bil njegov glavni namen preprečiti, da bi bivši komunisti prišli na položaje v Evropski Uniji, se nam zdi nesprejemljiva, saj o dobroti ali neoporečnosti posameznega človeka ne govori dejstvo, ali je bil komunist ali pristaš belogardistov, ampak je potrebno iskati vrline posameznega človeka neodvisno od politične in/ali ideološke pripadnosti. Še toliko bolj je problematično kritiziranje komunizma in takratne oblasti v celoti, saj obstaja tudi mnogo ljudi, ki so bili s prejšnjo državo zadovoljni in to upravičeno.

Vedeti moramo, da se tudi v sedanji Sloveniji, ki se ponaša z demokracijo, dogajajo huda dejanja državnega kriminala, ki ga več ne generirajo politične oblastne strukture, medtem ko so rablji ostali isti. Državni kriminal v prejšnjem režimu je zamenjala korupcija v sedanjem režimu, predvsem korupcija v organih pregona, ki je v Sloveniji zaskrbljujoče velika zaradi problematičnega in skorumpiranega kadra v teh organih, predvsem v pravosodju. Tudi v tem režimu najdemo osebe, kot je bil gospod Lajovic (in njegova družina) v preteklosti, tudi ta režim ni tako demokratičen, kot ga nekateri želijo prikazati.

Udbini dosjeji, ki so izrazito zanimivo branje, naj bodo opomnik, da organi pregona in tajne službe počenjajo tudi kazniva dejanja državnega kriminala in da je potrebno nadzirati posamezne ljudi, ki jim je po zakonu (napačno) dodeljena prevelika moč.

To, da so udbini dosjeji, dosjeji komunistične oblasti, pa je manj bistvenega pomena.

Posamezne politične stranke opozarjamo, da naj ne vpletajo ideoloških momentov v svoje delovanje in razmišljanje, ker sama analiza teh momentov poda eno zelo zanimivo sliko predvsem v zvezi s tematiko komunizma. Na hitro bomo omenili, kaj smo imeli v mislih. V naši državi imamo desne stranke, ki so v določenih segmentih (konzervativnost, naklonjenost cerkvi, dokajšnji ekstremizem v mnenjih, večja militantnost) desne, a na področju gospodarstva in sociale imajo lastnosti popolnoma levih strank in so s stališča teh dveh področij v veliki meri leve stranke, stranke z "levičarskimi" pogledi na svet. Po drugi strani pa imamo leve stranke, ki so v določenih segmentih (liberalnost, indiferentnost do cerkve, strpnost, zmerna mnenja, pacifizem) resnično leve, medtem ko bi za področje sociale in gospodarstva, kjer močno zagovarjajo kapitalizem in kapitaliste, lahko rekli, da so izrazito desne stranke. V vsem tem je še posebej zanimivo dejstvo, da so desne stranke, ki so tako proti komunizmu tudi kot ideologiji, v resnici v veliki meri po tej ideologiji podobne pristašem komunističnega oziroma socialističnega pogleda na svet.

Zapomniti se moramo, da je potrebno na režime in ideologije gledati deljeno. Če omenimo primer komunizma, lahko trdimo, da so v komunizmu obstajali ljudje, ki so zlorabljali idejo komunizma in od komunizma naredili tabu režim, medtem ko pa imamo tudi ljudi, ki so močno sledili ideologiji komunizma in jih lahko s stališča človeške dobrote postavimo na zelo visoko mesto. Zatorej tudi udbini dosjeji ne smejo dajati enake krivde na vse funkcionarje prejšnjega režima. Vsak režim ima dobre in slabe ljudi. To si zapomnimo. Če želimo iskati slabe ljudi, jih iščimo prej kje drugje kot v ljudeh, ki so moralno nesporni, pa tudi če so bili funkcionarji nekdanjega režima ali ne.

Zgodovinski podatki kažejo zanimivo dejstvo, da so največji podleži v zgodovini človeštva, kar zadeva državni kriminal, prihajali iz pravniških oziroma pravosodnih logov in ravno ti so se vedno obdržali, hkrati pa so močno ščitili tiste politike, ki so bili odgovorni za državni kriminal.

Torej, če želimo udbine dosjeje pravilno analizirati, najprej ugotovimo, kdo je dejansko odgovoren za nepravilnosti in ne kdo je bil v prejšnjem režimu na določenem položaju in kdo ne. Ne moremo enostavno povedati naslednje: "Aha, udba je za komunistični režim počela to in to, ta in ta je bil del tega režima in je zatorej odgovoren za dejanja udbe.".Ne. Tudi samo dejstvo, da je bil nekdo notranji sodelavec udbe, ne pomeni veliko in nujno ne pomeni, da je aktivno sodeloval v kaznivih dejanjih državnega kriminala. Nenazadnje pa je tudi sama udba oziroma kasneje Služba državne varnosti imela tudi pozitivno vlogo skrbi za varnost države, le da je imela to napako, da je bila pri zagotavljanju varnosti preveč represivna in koruptivna v smislu opravljanja umazanega dela za državo (Korupcija se je kazala v napadih na osebe, ki so kakorkoli bile v sporu s člani oblasti, katerim so drugi člani prek državnih organov, npr. udbe, pomagali pri pritiskih na omenjene osebe.).

Na koncu podajamo moralno, pa tudi psihološko opazko. Napad na človekovo osebnost in dostojanstvo predstavlja najhujšo obliko diskreditacije in diskvalifikacije človeka, ki je posameznik zlepa ne pozabi. Človek, zlasti v kolikor se grda krutost nasproti njemu zgodi v mlajših letih njegovega življenja, ni zadovoljen vse do tedaj, dokler se nepravica, ki se mu je storila, ne popravi. Niti podelitev častnih nazivov ne spremeni želje po popravi krivic. S tega stališča gledano, je dejanje gospoda Lajovica moč razumeti in ga po svoje tudi upravičiti, ne glede na kršitve zakona o osebnih podatkih.