Dnevnik:  Na Banki Slovenije trinajsta plača, verjetno pa še nagrade za lani - 17.1.2008

Naš komentar:

Banka Slovenije je inštitucija, ki je že po defaultu zelo ugledna, a katera je nekajkrat pokazala nenavadno delovanje in se pokazala v luči inštitucije, katere ugled je nekoliko dvomljiv.

Banka Slovenije je inštitucija, ki se ji tradicionalno dodeljuje vloga skrbi za inflacijo. Resda je sedaj Slovenija podvržena pravilom Evropske centralne banke, vendar dejstvo je, da je del inflacije povezan tudi s prevzemom evra in izenačevanjem cen na trgih evroobmočja, ker je pač Slovenija izgubila določene mejnike, ki so ji v preteklosti omogočali vzdrževanje nekih razlik, ker je pač uvedba evra omogočila zelo enostavno primerjavo med cenami različnih držav, kar je pripeljalo do izenačevanja.

Cene se pa ponavadi izenačijo navzgor, sploh tam, kjer ni kakšne prave konkurence in kjer se vsi grebejo za višje dobičke, v Sloveniji pa ni prave konkurence, ki bi znatno nižala cene, še zmeraj gre vse raje gor, kot pa dol. Gre za res en čuden fenomen. V Sloveniji je pa znano, da je prišlo do čisto nenormalnega porasta nekaterih cen, pa ne samo živil. Tudi nekatere druge cene so postale nenavadno visoke in za standard ljudi dejansko pogubne.

V teh razmerah je precej zanimivo, da Banka Slovenije, monetarna skrbnica inflacije, deluje na način, da si v nasprotju z drugimi deli javnega sektorja izplačuje vse bonitete. Ne rečemo, da to ni dobro za tiste, ki so zaposleni v Banki Slovenije. Ti se ne pritožujejo. Noben pametni zaposleni se ne bi, če bi mu kapnilo kaj denarja v žep. To je čisto razumljivo in tu si ne gre delati utvar. In sami niti ne zamerimo zaposlenim, kar zadeva to. Kdo pa ne bi želel dodatnih denarnih sredstev.

Živimo namreč v času, kjer je to čisto normalno. Nismo več v časih, kjer so bili ljudje zadovoljni z bistveno manj, ker je pač država skrbela za osnovno blaginjo ljudi, kot je bilo to prej, kjer ni bil nihče super bogat, kot je to sedaj, ampak socialni čut države je pa bil močan in zato tudi negotovost ljudi veliko manjša, tako tudi zadovoljstvo relativno večje kljub ne ravno bajnim dohodkom.

Vendar. Problem Banke Slovenije je očitno v tem, da gre za en zelo zaprt krog ljudi. In ta kadrovska zaprtost nas precej bega pri dojemanju potez te inštitucije, ki sicer uživa ugled že s tem, da je v javnosti percepirana kot skrbnica valute, denarja, ki je med Slovenci po ugledu zelo visoko, sedaj je to valuta Evro.

Zelo neprimerno je obnašanje Banke Slovenije, ki ob dih jemajoči inflaciji v Sloveniji in navkljub dejstvu, da gre za monetarno skrbnico inflacije, v tem času sprejema kadrovsko-finančne odločitve o nekih posebnih dodatkih na delo zaposlenih v Banki Slovenije, medtem ko se preostala izvršna oblast trudi, sicer precej neprepričljivo (recimo znižanje ministrskih plač v času predsedovanja in ko bo kmalu po predsedovanju itak prišlo do prenehanja funkcij obstoječim ministrom, je malo tako za lase privlečeno), sprejemati odločitve, ki bi zajezile morebitno inflacijsko spiralo.

Skratka. Gre za delovanje, po katerem se navadnim ljudem, ki dejansko živijo mizerno z dohodki, ki so pod ali pa na meji dostojnega življenja, govori, naj bodo zmerni in strpni pri zahtevah za osebne dohodke, obenem pa sebi izplačujejo v teh hudih časih dodatke.

Gre za neko zlorabo ugleda. Ponavljamo. Banka Slovenije ima ugled zaradi skrbi za valuto, ki je ugledna med Slovenci, prej tolar, sedaj evro.

To je podobno kot pri sodnikih. Sodnik naj bi že privzeto po splošni percepciji bil ugleden poklic, pa so slovenski sodniki, to je znano, z izrazito slabim delom pravosodnega sistema v Republiki Sloveniji, ugled popolnoma zapravili.

Recimo, če damo nasproten primer. Splošna percepcija politike je negativna.

Skratka. Nekatere inštitucije so ugledne že zato, ker pač tako mora biti in je privzeto. Če v teh inštitucijah delajo osebe, ki bi namesto tega, da ta ugled vzdržujejo in ga gradijo, ugled uporabljajo za lastne interese, lahko zelo hitro nastopijo težave. Sodniki so tipičen primer, kako lahko nekdo zapravi ugled z izjemno neodgovornim delom in v katere ugled lahko verjamejo totalni naivneži ali pa osebe, ki imajo od tako zanič sistema korist, ali pač takšni, ki pač morajo govoriti dobro o sistemu, pa četudi bi bil čisto zanič. Če damo plastično primerjavo. Tudi če bi kdo jedel plesniv kos kruha, bi morali reči, kako je okusen in prijeten, najraje bi ga pa izpljunil iz ust. Takšno je recimo slovensko sodstvo. Precej plesnivo, ampak mora se ga pa hvaliti, ker je pač to normalno, ker sodstvo pa ja ne more biti neugledno.

Pri Banki Sloveniji najbrž zadeve še zdaleč niso šle tako daleč kot v sodstvu in še vedno ima dobršen del tistega privzetega ugleda, tudi zato, ker se o njej pač ne piše negativno, ampak čisto nevtralno v nekih zelo nevtralnih, celo dolgočasnih kontekstih.

Vendar se pa kažejo določeni znaki, kjer pa sami precej dvomimo v to, ali je ta ugled podprt tudi z dejstvi. Tudi ta zadnja poteza Banke Slovenije ni ravno dosledna. Namreč. Opozarjanje pred povečanjem dohodkov ljudi ob hkratnem podeljevanju ugodnosti samim sebi ni nekako kompatibilno z vidika dajanja zgleda.

Morda je temu tako tudi zato, ker se je Banka Slovenija v kadrovskem smislu spremenila v en precej zaprt klan, ki ne upošteva več stanja v državi. Ta problem je na žalost značilen pri večini javnih inštitucij. In to je recimo ena slaba politična dediščina prejšnjih oblasti.

Pahor je sicer napovedal, da bo njegovo delovanje, če s strani volivcev dobi mandarstvo (zaenkrat mu dobro kaže), drugačno in več ne bo gledal na ljudi z vidika pripadnosti kakšni izmed interesnih skupin (sam je mislil zgolj na politične stranke, ampak dejansko tu ne gre zgolj za politične stranke, v Sloveniji so tudi drugačne sorte interesnih skupin). Glede na preteklo delovanje levih oblasti, ne vemo, če bo temu tako. Upamo, da to res niso samo predvolilne obljubice, ampak da bo Pahor svoje visokoleteče obljube tudi držal.

V tem kontekstu podajamo še eno naše razmišljanje.

Državne inštitucije niso "družinska" podjetja. Ampak očitno je v Sloveniji temu tako. Takšni sistemi so po našem mnenju zelo inertni. Inercija je pa zelo slaba z vidika razvoja, ker ga ne spodbuja. Je sicer umirjena, ampak potem so pa takšni sistemi fikusni po našem mnenju v smislu, da lahko namesto ljudi enostavno daš fikuse in jih čistilka vsak dan zalije. Učinek je isti, torej ničen oziroma zanemarljiv.
In javni sistem Slovenije je zelo prepreden s klani. To pa ni razvojni način, ker ni nobene svežine. Vse je inertno. To lahko nekaj časa traja, za razvoj same države je pa pogubno.

No, če smo iskreni. EU je tudi sproducirala zelo veliko fikusov. Tudi EU bi morala malo bolj zaživeti, ker se je tudi v njej inercija precej povečala v zadnjem času.

Če strnemo. Zadnje dogajanje in obsežno razdeljevanje dodatkov plačam med zaposlenimi v Banki Slovenije kaže na to, koliko so dejansko kredibilne besede njenih predstavnikov o potrebi po tem, da delavci ne povečajo svojih plač, češ da ne bi spodbudili inflacije. Tu gre za nek zelo dvoličen odnos tipa raja (ki ima že itak mizerne plače) si ne sme privoščiti povišanja plač, ker bi to prizadelo inflacijo, mi si bomo pa lepo razdelili 13.-o plačo in dodatne nagrade za prejšnje leto. Še toliko bolj zanimivo je dejstvo, da so te nagrade podeljene za leto, v katerem je inflacija dosegla resnično nenormalno visoko vrednost. Takšno obnašanje se križa s prizadevanji recimo vlade, ki pogojuje boj z inflacijo tudi z lastnim prispevkom k temu. A kaj ko teh vladnih zgledov, ki so sicer posledica tudi novega javnoplačnega sistema, ne delijo tudi druge pomembne inštitucije.

To samo upravičuje zahteve po stavki. Tako v javnem kot v zasebnem sektorju.