Dossier korupcija

... in Andrej Verhovnik Markošek, na eni od njegovih redkih fotografij (vir: Facebook).

Ob Aniki Vrabec Božič (Urad za preprečevanje pranja denarja) in Saši Renko (Ministrstvo za pravosodje) se je brez vednosti širše javnosti zgodila še ena pomenljiva kadrovska rošada, ki jo naši viri povezujejo s prihajajočimi parlamentarnimi volitvami in zelo verjetno zamenjavo vladne garniture.

Zelo potihoma, brez najmanjšega pompa, je namreč službo zamenjal tudi Andrej Verhovnik Markošek, vodja sektorja za splošne zadeve znotraj Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS), sicer pa bolj znan kot tisti predsednik Uradniškega sveta in famozne natečajne komisije tega sveta, ki je - spomnimo - odločilno požegnal razvpito imenovanje Senada Jušića za generalnega direktorja policije, čeprav slednji za to imenovanje ni imel zakonsko predpisanih pogojev.

No, Jušić, kotje znano, je moral kasneje zaradi tega odstopiti, zdaj se je - zaradi znane ovadbe specializirane državne tožilke Mateje Gončin - znašel tu

Podobno kot se je skoraj tri leta pred iztekom mandata umaknila Anika Vrabec Božič, zdaj že bivša direktorica Urada za preprečevanje pranja denarja, se tik pred marčevskimi parlamentarnimi volitvami preventivno umika oziroma "beži" še ena pomembna operativka, prav tako brez obraza (oziroma brez javno dostopnih fotografij), navajena na delovanje iz ozadja. Gre za famozno Sašo Renko, sicer izjemno nepriljubljeno generalno sekretarko na ministrstvu za pravosodje (MP), zato zdaj zaposleni na ministrstvu ploskajo njenemu odhodu, nova "nepolitična" služba pa jo - tako naši viri - čaka na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer postaja tajnica fakultete.

Na pravosodno ministrstvo je prišla - po aferi Litijska - skupaj z Andrejo Katič, po nalogu predsednika vlade in Svobode Roberta Goloba, iz vladne službe za zakonodajo, njena glavna naloga pa naj bi bila poskrbeti za to, da afera Litijska ne bi obremenila ministra za finance ter podpredsednika vlade in Svobode Klemna Boštjančiča.

In zanimivo, tudi o

24. decembra 2025, ko so se ljudje že predajali miru božične noči, je Golobova vlada na dopisni seji razrešila direktorico Urada za preprečevanje pranja denarja (UPPD) Aniko Vrabec Božič, na njeno mesto pa kot vršilca dolžnosti direktorja začasno postavila enega od zaposlenih na Uradu, javnosti tudi povsem neznanega uslužbenca Jureta Palko. Čeprav je šlo za menjavo na vrhu izjemno pomembnega državnega organa, se nihče od medijev ni vprašal, zakaj in kam gre nenadoma razrešena Anika Vrabec Božič, širša javnost pa zanjo itak ni vedela. Toda tisti, ki so Aniko Vrabec Božič lansirali na vrh Urada, jo imajo za svojo operativko in stojijo za njo, so točno vedeli, kaj se dogaja, prav tako ona sama. Namreč, sploh ni prvič, da je takšen manever izvedla, to je, se preventivno umaknila tik pred parlamentarnimi volitvami.

Ko so se bližale volitve aprila leta 2022, je Anika Vrabec Božič, takrat zaposlena kot uslužbenka UPPD, potrkala na vrata tedanjega direktorja Urada Damjana Žuglja in mu povedala,

Objavljamo - po svoje kar srhljivo - pismo, ki ga je avtorju teh vrstic posredoval eden od zaposlenih na Darsu in ki se javno, iz razumljivih razlogov, ne želi poimensko razkriti ter posledično izpostaviti, toda njegovo pisanje, glede na pomen državne družbe Dars, politično nastavljenega vodstva in kadrovanja, ki med drugim - po navedbah avtorja pisma - močno vpliva tudi na avtocestni kaos, je vsekakor izjemno zanimivo za javnost. Objavljamo ga v celoti in delno uredniško redigiranega.

"Spoštovani novinar Bojan Požar,

res, da je ob vsem političnem dogajanju, ki trese Slovenijo te dni, sneg, ki je predprejšnji torek znova presenetil Dars, že skoraj lanski sneg, a bi vam vseeno radi posredovali nekaj informacij o trenutnem dogajanju na Darsu, ki zadevajo vzdrževanja avtocest. S predlogom, da še vi dodatno novinarsko raziščete zadevo in razsvetlite javnost, kakšne so lahko posledice nestrokovnega zaposlovanja v državnih družbah.

Glede na popolno odpoved delovanja Darsa v zvezi z (pričakovani

Se spomnite "afere Marđonović", ki je novembra lani dodobra stresla Slovenijo, potem ko smo na tem portalu ekskluzivno razkrili, da Pavel Marđonović, sicer direktor podjetja Holcim (bolj znanega kot Lafarge), nezakonito drži funkcijo predsednika Kolesarske zveze Slovenije, saj mu je mandat v resnici potekel že pred meseci (vir: Neverjetni Marđonović: eklatantne kršitve statuta, celo znak Kolesarske zveze je prilagodil svojemu imenu. A zdaj je panika.).

No, zdaj - sicer bolj počasi, a vendarle - se bliža razplet. Na skupščini KZS, sklicani za 31. januar, ob 16. uri v ljubljanskem hotelu Mons (Four Points by Sheraton Ljubljana), bo namreč za predsednika kolesarske zveze - poleg notornega Marđonovića - kandidiral tudi Ivo Šmon, predsednik uprave državnega podjetja Elektro Gorenjska. Pri čemer naši viri pravijo, da Marđonovića ćaka volilni poraz, ker izvoljen bo Šmon.

Medtem naj bi se namreč zgodilo tudi naslednje:

- Cestni kolesarji naj bi grozili s peticijo, da če predsednik KZS ostane Marđ

Danes dopoldne bi moral v studiu portala Info360.si posneti aktualno oddajo oz. podkast Ura resnice, za nocojšnjo premiero ob dvajseti uri, vendar tega žal ne bom mogel. Ne zato, ker ne bi želel, hotel ali zbolel, ampak zato, ker mi je to preprečilo vabilo na sodno obravnavo, ki jo je za točno za takrat, ko - na podlagi letnega načrta produkcije - snemamo omenjeno oddajo, sklicala ljubljanska okrajna sodnica Maja Šuštar.

Pri čemer je dotična sodnica zelo dobro vedela, da Uro resnice snemamo vsak torek in petek dopoldne, saj sem jo na to izrecno opozoril že na startu tega sodnega postopka ter hkrati vljudno prosil, naj sodnih narokov ne sklicuje ob tem času. Vem pa tudi, da sodišče neodložljive delovne obveznosti praviloma upošteva.

Kljub temu je sodnica Maja Šuštar današnji narok sklicala ravno na ta dan, še več, praktično točno ob snemalnih urah (ob 10.30). Kot začarano, kot zanalašč. Kmalu po tem, ko sem vabilo prejel, sem seveda prosil za prestavitev naroka. Sodnici sem poslal nasledn

Če je skupna kandidatna lista tako imenovanega desnega trojčka, Nove Slovenije, Fokusa in Slovenske ljudske stranke, neuradno tako rekoč sestavljena, potencialne volivce desne sredine in vse druge, seveda, čaka vsaj dvoje velikih presenečenj.

Lotrič

Za poslanca ne bo kandidiral podjetnik Marko Lotrič, predsednik Fokusa in državnega sveta, ker naj bi želel funkcijo predsednika državnega sveta speljati do konca mandata, ki se mu izteče konec prihodnjega leta (2027). Ozadje te - po svoje nenavadne odločitve, saj gre vendarle za predsednika stranke, ki je imenu stranke celo dodal svoje ime - pa je bolj verjetno ta, da je znotraj 3. (gorenjske) volilne enote (Kranj) izvolitev boljkone zajamčena samo dosedanjemu poslancu NSi Janezu Žaklju (v državnem zboru med drugim vodi Knovs), ki ga Lotrič, tudi če bi kandidiral v domačih Železnikih, na ravni celotne volilne enote skoraj zagotovo ne bi mogel premagati. Da to utegne biti težava, smo na tem portalu sicer poročali že pred časom.

Povedano drugač

Hej, dobri ljudje, tole je res vredno medijske pozornosti. Gre sicer za majhno ter - ob vseh poplavah velikih in predvolilnih afer - navidezno nepomembno ali obrobno zadevico, v resnici pa vidimo tipičen pojavni primer produkta tako imenovanega "golobizma", značilnega za sedanje oblastno kadrovanje, češ, saj nam nič ne morejo. Namreč, 6. januarja Inštitut za novejšo zgodovino objavi javni razpis za delovno mesto direktorja in kot pogoj - ne boste verjeli, reci in piši - postavi znanje slovaškega jezika?!

Ja, prav ste prebrali - slovaškega!

Vir: Careerjet

Mogoče napaka, toda slovenski zgodovinar Igor Grdina (zaposlen na ZRC SAZU) pravi, da ne. In pojasni, za kaj bi lahko šlo. Ker med slovenskimi zgodovinarji sta - samo - dva, ki obvladata slovaški jezik. Eden je Tonček Kregar, trenutno direktor celjskega Muzeja novejše zgodovine, politično pozicioniran blizu stranke SD, sicer pa član glasbene skupine MI2, drugi pa čisto slučajno aktualni državni sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo, z

"Željo moja" (moja želja) je naslov najbolj znanega hita legendarne hrvaške pevke Doris Dragović, lepotičke, ki je bila slavna že v bivši Jugoslaviji.

In posebna želja je bila očitno uslišana tudi Boštjanu Poklukarju, odstopljenemu ministru za notranje zadeve (Gibanje Svoboda) in zapriseženemu ljubitelju hrvaške zabavne glasbe, ki nosi tudi neuradni naziv najbolj nesposobnega policijskega ministra tranzicijske Slovenije. Po odstopu se je vrnil na čakajoče delovno mesto na ministrstvu za obrambo, kjer so ga posadili na Direktorat za vojne veterane in vojaško dediščino, pod uradniškim nazivom sekretar. Kot pravijo iz službe za odnose z javnostmi obrambnega ministrstva, Poklukar tam "nadaljuje svoje delo" od 21. novembra lani.

Toda s padlim Poklukarjem je - kot "željo moja" - na ministrstvo za obrambo prišla tudi njegova bivša šefinja kabineta Nataša Hvala Ivančič. Uradno je bila "premeščena" ter "razporejena" na isti direktorat kot Poklukar in prav tako z nazivom sekretar(ka). Ker sta si t

Te dni smo bili priča dvojnemu debaklu slovenske zunanje politike. Italijani na Jadranu uvajajo izključno gospodarsko cono (kar bi lahko bil celo eden od največjih porazov slovenske zunanje politike nasploh), kabinet predsednika vlade pa je končno tudi uradno priznal popolni fiasko famozne propalestinske pobude Gaber-Golob, ki sta avgusta lani - zaradi poskusa promocije Tine Gaber in verjetno tudi zaradi njune poroke - vanjo vpletla dobršen del slovenskega diplomatskega aparata, razkrili pa smo jo - spomnimo - prav na tem portalu.

Toda konec minulega leta je - kar je tudi tema pričujočega članka - bolj potihoma, predvsem v primerjavi s tistim bombastičnim začetkom, ko je naša zunanja ministrica Tanja Fajon sredi palače Združenih narodov v New Yorku volilni izid slavila kot na nogometnem stadionu, da je bilo, mimogrede, poklicnim diplomatom kar precej nerodno (danes se sicer že ve, da je Slovenija zmagala predvsem zato, ker je Evropska unija želela preprečiti, da bi sedež nestalne članic