Vrste korupcije

Vrste in oblike korupcije

Korupcija se lahko deli na različne načine. V povezavi s tem imamo tudi različne vrste korupcije.

 

Mala korupcija

Majhna korupcija, imenovana tudi ad-hoc korupcija, predstavlja manjše prekrške in manj huda gospodarska kazniva dejanja, ki so v glavnem motivirana z željo posameznikov, da si povečajo dohodek z zlorabo uradnega položaja. Ta oblika je najbolj prisotna pri nižjih uradnikih in pri vseh tistih, kjer delovno mesto zahteva interakcijo med stranko in njimi (Fatić, 2000, str. 37).

 

Srednja korupcija

Srednja korupcija pogosto vključuje zlorabo notranjih informacij in poslovnih skrivnosti ter trgovanje z njimi s strani skorumpiranih uslužbencev. Je težja za odkrivanje in se praviloma manj sodno procesira kot druge oblike, predvsem velika korupcija. Sicer je absolutna škoda zaradi srednje korupcije, gledano z vidika posameznih primerov, manjša kot škoda pri dejanjih velike, a zaradi dejstva, da jo je težje odkriti kot veliko
in se mnogi primeri ne procesirajo, je kumulativna škoda te lahko vsaj tako velika kot škoda velike. Ta pojem je bil vnesen zato, ker določenih oblik ne moremo šteti v majhno korupcijo zaradi prevelikih zneskov, ki se pojavljajo pri kakšnem dejanju, torej zneskov, ki niso zgolj eksistencialne narave, kjer bi kakšen uslužbenec izvajal koruptivno dejanje za manjše povečanje svojih mesečnih dohodkov, a vseeno jih ne moremo šteti niti za veliko, saj posamezna dejanja nimajo tako velikega vpliva na gospodarstvo ali državo kot dejanja velike korupcije (Fatić, 2000, str. 38).


Velika korupcija

Velika korupcija pomeni zlorabo uradnega položaja na visokih nivojih oblasti s ciljem pridobivanja različnih materialnih koristi. Tu gre predvsem za velike transakcije v privatizaciji, dajanje koncesij, kreditov brez pokritja, pokrivanje velikih tihotapskih kanalov in podobno. Tu običajno nastopajo visoki državni uslužbenci, politiki in gospodarstveniki, v središču pa je alokacija ključnih virov (Istraživanje javnog mnijenja – Korupcija, 2000).


Administrativna korupcija

Administrativna korupcija se lahko pojavi v večini ustanov, s katerimi se srečujejo
posamezniki, podjetja in drugi subjekti pri svojem poslovanju. Pri tej korupciji gre za
podkupovanje nižjih uslužbencev s ciljem izogniti se izvršitvi obveznosti ali omogočiti kakšen posel “prek vrste”. Za njeno odpravo je potrebno jasno razmejiti pristojnosti in delo služb po načelu subsidiarnosti, tako da en nivo opravlja samo eno nalogo. Pri administrativni korupciji sta pomembna še dva pojma, in sicer podkupovanje za opravljanje legalnih uslug, kjer pride do korupcije zato, da posel steče, da se pospeši kakšna zadeva in podobno. V tem primeru ne pride do močne kršitve zakonodaje, ampak zgolj za prirejeno uporabo te na način, ki ni običajen, postopek je navidezno legalen; in podkupovanje za opravljanje nelegalnih uslug, kjer prihaja tudi do kršitve predpisov in zakonov (Pope, 2000, str. 3).


Sistemska korupcija

Sistemska korupcija je korupcija znotraj celega sistema. Pojem predstavlja situacijo, ko družba ali država delujeta le na koruptivni način. Ko pride do tega, se proti korupciji ni več moč boriti na običajen način, ampak so potrebne bolj radikalne akcije preprečevanja (Šimac, 2004, str. 15).


Politična korupcija

Politična korupcija je zloraba položaja (javnih pooblastil) za osebne koristi in je v veliki meri povezana s pripadnostjo kakšni interesni ali politični skupini z velikim vplivom. Vsi državni organi so dovzetni zanjo. Niha od manjše zlorabe položaja, kot recimo patronaža, prek institucionaliziranega podkupovanja do najhujše oblike, kleptokracije, ki dobesedno pomeni vladavino lopovov, kjer niti navzven oblast ne kaže več, da skrbi za osnovne moralne vrednote, in tako opusti celo ustvarjanje zunanje podobe o poštenosti (Political Corruption, 2005).


Institucionalna korupcija in zakonodajna korupcija

Pri institucionalni korupciji določeni ljudje – pripadniki interesne skupine, državni uslužbenci – zlorabljajo položaj na način, da ta koristi interesni skupini ali članom v njej. Takšni ljudje z dvojno vlogo so patroni, ki imajo svoje varovance. Tovrstna korupcija tvori mrežo patronov, ki narekuje oblikovanje razmerij med državo, zasebnim sektorjem in državljani. Z njo je povezana tudi t. i. zakonodajna korupcija – korupcija poslancev, pri kateri ti sprejemajo zakone, ki so pisani na kožo tistim, s katerimi so koruptivno povezani. To se imenuje tudi ujetje države (Spremljanje pridruževanja EU, 2002, str. 23).

 
Navzkrižje interesov

Navzkrižje interesov. Osnovna naloga vlade in javnih institucij je služenje javnemu interesu. Vsak funkcionar mora svoje dolžnosti opravljati pošteno, pravično in nepristransko. Javni uslužbenci, ki pretirano služijo zgolj privatnemu interesu, lahko predstavljajo nevarnost osnovnemu namenu javnih institucij. Navzkrižje interesov ali zgolj njegov sum lahko vpliva na zmanjšanje ugleda institucije v javnosti, zaradi česar je bolje, da se prepreči vsakršna situacija, ki bi lahko vsaj navidezno zbujala dvom v navzkrižje interesov. Konflikt interesov je v večini primerov očiten – funkcionarji sklepajo pogodbe s svojimi podjetji ali podjetji, v katerih imajo določen lastniški delež, s člani svoje družine, prijatelji ali političnimi zaščitniki in podobno (Best Practices in Combating Corruption, 2005, str. 29).


Nepotizem in kronizem

Nepotizem je posebna zvrst konflikta interesov, ko določena oseba zlorabi položaj, da favorizira sorodnike na škodo drugih z namenom pridobiti korist za člana svoje družine, večinoma pri kadrovskih odločitvah, javnih naročilih ali v primerih drugih administrativnih dejanj, kjer prihaja do favoriziranja sorodnikov na škodo drugih. V javnem sektorju nepotizem uničuje javni interes, ker se osebe ne zaposlujejo glede na sposobnost. Posledice so škodljive za družbo in za zaradi nepotizma oškodovano osebo (Pope, 2000, str. 197).

Kronizem je širši pojem od nepotizma, ki obsega tudi situacije, kjer se favorizira prijatelje (Pope, 2000, str. 198).


Klientelizem

Pri klientelizmu gre za favoriziranje na osnovi pripadnosti vladajoči politični opciji. Do
klientelizma prihaja, ker se v družbi pojavi mnenje, po katerem le predstavniki najmočnejše stranke lahko uživajo ugodnosti v državi. Zato se mnogo ljudi vključi v najmočnejšo stranko, a ne zato, ker bi delili osnovna in temeljna razmišljanja in bi tudi sicer zagovarjali ta stališča, ampak zgolj zaradi lastnega interesa (Pojav klientelizma in lokalizma v slovenski državi, 2002).

 

Ujetje države

Ujetje države dejansko pomeni podkupovanje poslancev in funkcionarjev ter javnih uslužbencev v obliki netransparentnih plačil s ciljem spodbuditi jih, da sprejmejo takšne zakone, pravila, uredbe in predpise, od katerih bodo imeli podkupovalci določeno korist (Kudamatsu, 2002, str. 2).

 

Zgornji tekst povzet po: Razvoj protikorupcijskega boja v Sloveniji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja