Dossier korupcija

Pravijo viri iz vladne koalicije in neposredno blizu ljubljanskega župana, da je Zoran Janković v stresu. A ne zato, ker je letos poleti fasal neprijetni in žal strahotno boleči herpes zoster - z mehurji na trebuhu, ne, on bi kakor najraje, če temu res verjamemo, prihodnje leto nehal županovati, toda sistem zahteva svoje in mu tega enostavno ne pusti. Gre pa za trokraki sistem, ki v primeru Zorana Jankovića pomeni zapleteno kombinacijo najtrše - Kučanove - frakcije slovenske tranzicijske levice, Jankovićeve krvne družine, saj se z njegovim odhodom definitivno zruši njihov poslovni model, in srbskih struktur, že navajenih na bližnjo, udobno in varno evropsko oazo, imenovano Ljubljana.

Bo pa družina Janković letošnjo najdaljšo noč večinoma preživela v znani restavraciji As (vmes bodo sicer občasno prihajali na Kongresni trg, da se piarovsko pokažejo med običajnimi ljudmi), kjer se jim bosta tokrat pridružila tudi premier in lider Svobode Robert Golob in seveda Tina Gaber Golob alias Rober

Najnovejši umetno ustvarjeni zaslužkarski aferi novomeškega ortopeda Gregorja Kavčiča in mariborskega radiologa Mitje Ruprehta razkrivajo strategijo hujskaškega ideološkega obračuna Golobove vlade z "dohtarskim cehom", ki javnomnenjsko nadomešča neuspešno - Golobovo - zdravstveno reformo in katastrofalno upravljanje javnega zdravstva. Golobovi zato vzorčno atakirajo in preganjajo uspešne zdravnike namesto politično nastavljenih in menedžersko ter organizacijsko očitno nesposobnih direktorjev javnih bolnišnic, ki so jih sicer nastavili sami.

Vedno gre tudi za enak scenarij: interne informacije o zaslužkih posameznih zdravnikov, načrtno izbranih za tarče, pridejo od Golobovih ljudi na vrhu javnih zavodov (pri tem ne smemo pozabiti, da je Golob zamenjal praktično vsa vodstva javnih bolnišnic, v svete teh javnih zavodov je tlačil celo svoje bivše uslužbence iz Gen-I), ki te notranje informacije imajo, nato se zvrstijo očitki o zaslužkih in izmišljenem ustvarjanju čakalnih vrst prek Golobove

Tisti nekoliko starejšega datumo s(mo) leta 1981 drveli v kinematografe, kjer so začeli predvajati kultni akcijsko-futuristični film Pobeg iz New Yorka (Escape from New York - v režiji Johna Carpenterja je zablestel Kurt Russel z vlogo Gruffa Snaka Plisskena), no, čez nekaj mesecev se utegne pri nas zgoditi obratni scenarij - pobeg v New York.

Na sceni, kjer se pokriva kultura in politika, se namreč slišijo govorice, da Asta Vrečko, ministrica za kulturo in sokoordinatorka Levice, ki ji zadnje ankete javnega mennja - kljub povezovanju z Vesno - grozijo, da bodo tokrat ostali pred vrati parlamenta, mrzlično išče način, kako bi se po volitvah, če bo Levica poražena (česar jo je, pravijo, zelo strah), za dlje časa "umaknila v New York". Tako naj bi več ljudi rihtalo njenemu zasebnemu partnerju Aleksandru Sašu Slačku, sicer docentu na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in seveda tudi aktivistu Levice, nove "raziskovalne projekte" v Združenih državah Amerike (od koder se je pred kratkim,

Zelo zanimivo in povedno, kaj so vam zadnjič na "Jankovićevi Tarči" ob omembi Polone Novak in Bojana Babiča kakor pozabili povedati oziroma zamolčali.

- Polona Novak je tista gospa, nekdanja visoka uslužbenka Jankovićeve "velike mestne družine", zaradi katere je pred časom na ljubljanskem Magistratu skoraj eksplodiralo. Na koncu res ni, sta pa mestno občino dramatično zapustili Novakova in podžupanja ter dolgoletna Jankovićeva tesna sodelavka Tjaša Ficko - slednja naj bi kot podžupanja odstopila prav zaradi - Novakove. Zoran Janković je namreč hotel, zaradi tesnega osebnega odnosa z Novakovo (da ne gremo v podrobnosti), Novakovo inštalirati za direktorico mestne uprave, vendar je ona to zavrnila. Bila je totalna drama, pravijo naši viri iz mestne občine. Nato je sledil njen skrivnostni "nočni skok" na Olimpijski komite Slovenije, kjer je že po nekaj mesecih odšla in se - prek odmevnega javnega razpisa - zaposlila na visokem položaju znotraj sistema Slovenskih železnic, in tam je še dane

Ko je avtor teh vrstic pred časom preverjal govorice, ali se Stojan Petrič, lastnik Kolektorja in Dela, res podaja tudi v orožarsko industrijo (posli, povezani z državnim orožarskim holdingom Dovos), so iz Petričevega poslovnega kroga prišle "presenetljive" informacije. Da ima Petrič do orožarske industrije osebne moralne zadržke, zato je sodelavcem naložil, naj prvenstveno razmišljajo o vlaganju v farmacijo.

Bo pa Petrič moral že prihodnji mesec dokončno odločiti, kdo bo novi odgovorni urednik časnikov Delo in Slovenske novice. Sedanji, Bojan Budja, namreč odhaja v pokoj, umika pa se konec januarja. Češ, dovolj je bilo, 50 let novinarske kariere, mandat mu pravkar poteče, poleg tega se stanje na Delu spreminja, postajajo napol zadruga (25 odstotkov lastništva izčlenitvene družbe Delo mediji, d. o. o., bodo namreč - na podlagi zakona o delavskih zadrugah - "kupili" zaposleni, tako so se že večinsko odločili), zato naj bi bil zanj pravi čas, da to prevzame nekdo drug.

Po naših dosedanjih

Slovenska tranzicija piše tudi neverjetne, skoraj "ameriške zgodbe". Pričujoča, ki jo danes tukaj ekskluzivno razkrivamo, je definitivno ena od takšnih.

Leta 1995 je Mercator, takrat še globoko v državni lasti (danes je - vemo, hrvaški, del poslovne skupine Fortenova), vodil pa ga je nekdanji politik Kazimir Živko Pregl, podpisal pogodbo s tedanjo vodilno slovensko oglaševalsko agencijo Studio Marketing, za prenovo celotne grafične podobe "najboljšega soseda", šlo pa je pravzaprav za prenovo danes vsem prepoznavnega znaka M, ki ga je leta 1968 in 1969 oblikoval profesor Gregor Košak.

Znesek, ki ga je Mercator plačal Studiu Marketing, je znašal en milijon in 48 tisoč nemških mark, kar je daleč prekašalo tedanji oglaševalski cenik in je (pre)velik tudi za današnji razmere, preračunano v evre. Zato obstaja resen sum, da je državni Mercator prek Studia Marketing neposredno financiral tudi eno od predsedniških kampanj Milana Kučana (SM je Kučanove kampanja tudi neporedno vodil), kar sicer ni

"Zdaj je navidezno mirno, po 15. januarju pa bo počilo, na polno," mi te dni poznavalsko pojasnjuje eden od veteranov slovenskih predvolilnih kampanj.

No, del tega poka naj bi bil tudi napad Svobode oziroma ožjega Golobovega kroga na Novo Slovenijo, potem ko so Jerneja Vrtovca, poslanca in novega predsednika NSi, "identificirali" kot trden del morebitne nove desnosredinske vlade Janeza Janše.

Viri pravijo, znova se bo - zato - aktivirala odmevna afera Knovs (spomnimo, izbruhnila je julija letos), kjer je mariborska policija ovadila pol vodstva NSi (prej omenjenega Vrtovca, prejšnjega prvaka NSi, bivšega člana Knovsa in sedanjega evropskega poslanca Mateja Tonina, poslanca in predsednika Knovsa Janeza Žaklja in poslanca Jožefa Horvata), pri čemer, tako naši viri, naj bi bila le še dilema, ali se bo šlo na vse ali pa samo na Tonina. Ključno vlogo naj bi pri tem odigrala kriminalist na Policijski upravi Maribor Igor Gajšek, sicer brat socialdemokratske županje Ptuja Nuše Gajšek, in maribors

Potem ko je sodni svet pod vodstvom mariborske odvetnice Urške Kežmah že 6. novembra izglasoval razrešitev notornega predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika, je slednji - očitno - računal, da bo kljub razrešitvi, pod krinko pritožbe na upravno sodišče, še naprej elegantno ostal predsednik dotičnega sodišča, saj naj bi se postopek pred upravnim sodiščem vlekel vsaj še do junija prihodnje leto, ko bi Pogačniku sicer redno potekel mandat in se je kakor nameraval upokojiti. Zato je minule dni, ko so mu 1. decembra vročili sklep (odločbo) sodnega sveta, v tem slogu tudi komuniciral z mediji.

Toda pri tem, ko je videti, da eni preprosto nočejo oditi, se je Pogačnik debelo uštel in hkrati, četudi je predsednik največjega okrožnega sodišča v državi, pokazal dobršno mero slabega poznavanja prava. Saj očitno ni vedel, če se ni samo sprenevedal, da se zoper to ali takšno odločbo sodnega sveta ne more pritožiti na upravno sodišče, ampak lahko uporabi zgolj tako imenovana izred

Ko se je pred dnevi, predvsem zaradi njenih zasebnih objav na družbenih omrežjih (zanimivo iskanje najemniškega stanovanja s pozirajočo fotografijo blondinke), izvedelo, da Sara Štiglic, definitivno ena od najbolj "zloglasnih" političnih aktivistk v državi, dela kot piarovka na ministrstvu za solidarno prihodnost, ki ga vodi Simon Maljevac (Levica), ni pa bilo to razvidno iz uradne spletne strani ministrstva (kar je precej nenavadno, saj, zakaj bi se tisti, ki skrbijo za odnose z javnostmi, skrivali pred javnostjo?!), smo - 26. novembra - na dotično ministrstvo poslali naslednja novinarska vprašanja:

Spoštovani, zanima nas naslednje:

- Ali držijo informacije, sicer razvidne s poslovnega portala LinkedIn (ne pa tudi na spletni strani MSP), da je Sara Štiglic sodelavka MSP na področju odnosov z javnostmi?

- Če to drži, od kdaj sodeluje, na podlagi česa se je MSP odločilo za sodelovanje z gospodično Sašo Štiglic in kako je bila izbrana, kakšne so njene obveznosti oziroma pristojnosti, kakšna

Po našem včerajšnjem odmevnem razkritju najnovejše afere Ciperle in naših vprašanjih, že zjutraj poslanih generalnemu direktorju policije Damjanu Petriču in novemu ministru za notranje zadeve Branku Zlobku, je vodstvo slovenske policije pozno sinoči priznalo incident, oni ga sicer imenujejo "nesporazum". Ob tem navajajo, da so ga leta 2019 strokovno že pregledali in ga tudi rešili. Hrvaška policistka je dobila opravičilo, Igor Ciperle pa bil v delovnem pogovoru kakor "opozorjen", pri čemer - mimogrede - ni jasno, kaj naj bi to sploh pomenilo. Hkrati pa na policiji zavračajo sume, da so incident prikrili oziroma prikrivali.

Pisni odgovor generalne policijske uprave, ki smo ga prejeli točno ob 22. uri in 27 minut, objavljamo v celoti:

"Pozdravljeni,

Policija je z dogodkom seznanjena. V zvezi z njim je bil leta 2019 izveden notranjevarnostni postopek, v katerem so bile natančno preverjene vse okoliščine.

Policija pri svojem delu dosledno ravna zakonito ter spoštuje človekove pravice in temelj