Dossier korupcija

Med božično-novoletnimi prazniki so na primeru Urške Klakočar Zupančič popadale še zadnje barijere med zasebnostjo in javno funkcijo predsednice državnega zbora ter zlorabo le-te. Ne samo da nas Klakočarjeva prek medijev že nekaj dni dobesedno posiljuje s svojim privatnim življenjem (edino, kar še ni povedala, je to, kam je skrila svoja dva sinova), tokrat smo njej in Boru Zuljanu davkoplačevalci financirali tudi novoletno zabavo in priložnostno politično propagando. Za silvestrovo sta se namreč potržila kar v paketu: iz proračuna občine Koper so plačali silvestrski nastop na prostem glasbeni skupini Šank Rock (skratka, Zuljanu), Klakočarjeva pa je - kot varovana oseba - na stroške davkoplačevalcev šla na novoletni žur v Koper, kjer se je skupaj z koprskim županom Alešem Bržanom, tudi izbrancem Gibanja Svoboda, propagirala na odru.

Mimogrede: v Izoli pa je za silvestrovo na stroške davkoplačevalcev na Lonki nastopila glasbena skupina Ne me jugat, katere član je Andrej Krmac (klaviature

Nekje v Ljubljani, te praznične dni. Avtor teh vrstic se dobi z enim od državnih tožilcev srednje generacije, ki ni javno izpostavljen, več podrobnosti pa zaradi varovanja identitete tožilca ne smemo povedati. Beseda, kakopak, nanese tudi na ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Vi novinarji, pravi državni tožilec, ste bili - po Tarči o korupciji pri gradbenih dovoljenjih v prestolnici - premalo pozorni na ene Jankovićeve besede. Ko ni rekel, da on ni kriv, ampak, da ga "nikjer nimajo". Nikjer me nimajo. Tako se doma pogovarjajo mafijci, to je njihov tipični sleng, Janković si pa to upa izreči celo javno, do sem smo prišli. Čeprav se mu vidi, da je malo načet. Gre pa za to, nadaljuje tožilec: treba je "aretirati Beca (skrivnostnega podjetnika Jana Beca, medijsko znanega po milijonskih nakupih nepremičnin in odkupovanju terjatev družine Janković, ki ima v lasti najmanj štiri podjetja, firme, ki poslujejo ali z izgubo ali pa z minimalnim dobičkom v višini 400 evrov; op. a.) in imeli oz.

Če ste morda naivno mislili, da sta ljubljanski odvetnik Miro Senica ter podjetnik in davčni svetovalec Rok Snežič državna prvaka pri vlaganju tožb zoper novinarje (Senica jih je zoper avtorja teh vrstic vložil devet in vse tudi pravnomočno izgubil, Snežič pa zoper portal Necenzurirano nekaj čez trideset, pri čemer posamezni postopki še trajajo), ste se znašli v fatalni zmoti. Tovrstni absolutni prvak je namreč podjetnik Marko Odlazek, brat bolj znanega medijsko-smetarskega tajkuna Martina Odlazka, a tudi sam vpleten v nekatere sporne posle, povezane z javnim denarjem, ki je zoper novinarja Luko Perša alias portal Prava.si doslej sprožil oz. vložil - reci in piše - že več kot 60 različnih sodnih, policijskih in inšpekcijskih postopkov oziroma prijav in ovadb. Zdi se, kot da je drugi brat Odlazek s temi napadi na Perša dobesedno "ponorel", pri čemer Perš seveda ne uživa politične, medijske in finančne podpore kot na primer - prej omenjeni - provladni portal Necenzurirano.

Še huje. Zadnja

Razvpita obalna familija Hot, ki velja - zaradi vpletenosti v nasilniška dejanja in sumov povezanosti z velikim kriminalom - za veliko utež Socialnih demokratov, se - očitno - intenzivno pripravlja na volitve. Eni pravijo, gre jim za nohte, saj - za preživetje - potrebujejo politično moč. Tako je njihova ključna politična izpostava in poslanka Meira Hot, tudi največja zbirateljica funkcij znotraj SD (je podpredsednica stranke in državnega zbora, pa še vodja poslanske skupine), zdaj - po naših informacijah - najela znano piarovko in politično svetovalko Tijano Arih, ki sicer prihaja iz Srbije, zadnja leta pa deluje predvsem na slovenski politični sceni. Kjer je začela z Mirom Cerarjem ml., ko je bil slednji predsednik vlade, no, takrat je zaslovela tudi z nadiranjem njegovih ministrov, da so se je nekateri celo bali, nenazadnje, poimenovali so jo tudi "balkanska bojevnica", velja pa tudi za uvoznico srbskih estradniških prijemov v slovensko politiko.

Arihova bo verjetno delala na tem, da

Pravijo viri iz vladne koalicije in neposredno blizu ljubljanskega župana, da je Zoran Janković v stresu. A ne zato, ker je letos poleti fasal neprijetni in žal strahotno boleči herpes zoster - z mehurji na trebuhu, ne, on bi kakor najraje, če temu res verjamemo, prihodnje leto nehal županovati, toda sistem zahteva svoje in mu tega enostavno ne pusti. Gre pa za trokraki sistem, ki v primeru Zorana Jankovića pomeni zapleteno kombinacijo najtrše - Kučanove - frakcije slovenske tranzicijske levice, Jankovićeve krvne družine, saj se z njegovim odhodom definitivno zruši njihov poslovni model, in srbskih struktur, že navajenih na bližnjo, udobno in varno evropsko oazo, imenovano Ljubljana.

Bo pa družina Janković letošnjo najdaljšo noč večinoma preživela v znani restavraciji As (vmes bodo sicer občasno prihajali na Kongresni trg, da se piarovsko pokažejo med običajnimi ljudmi), kjer se jim bosta tokrat pridružila tudi premier in lider Svobode Robert Golob in seveda Tina Gaber Golob alias Rober

Najnovejši umetno ustvarjeni zaslužkarski aferi novomeškega ortopeda Gregorja Kavčiča in mariborskega radiologa Mitje Ruprehta razkrivajo strategijo hujskaškega ideološkega obračuna Golobove vlade z "dohtarskim cehom", ki javnomnenjsko nadomešča neuspešno - Golobovo - zdravstveno reformo in katastrofalno upravljanje javnega zdravstva. Golobovi zato vzorčno atakirajo in preganjajo uspešne zdravnike namesto politično nastavljenih in menedžersko ter organizacijsko očitno nesposobnih direktorjev javnih bolnišnic, ki so jih sicer nastavili sami.

Vedno gre tudi za enak scenarij: interne informacije o zaslužkih posameznih zdravnikov, načrtno izbranih za tarče, pridejo od Golobovih ljudi na vrhu javnih zavodov (pri tem ne smemo pozabiti, da je Golob zamenjal praktično vsa vodstva javnih bolnišnic, v svete teh javnih zavodov je tlačil celo svoje bivše uslužbence iz Gen-I), ki te notranje informacije imajo, nato se zvrstijo očitki o zaslužkih in izmišljenem ustvarjanju čakalnih vrst prek Golobove

Tisti nekoliko starejšega datumo s(mo) leta 1981 drveli v kinematografe, kjer so začeli predvajati kultni akcijsko-futuristični film Pobeg iz New Yorka (Escape from New York - v režiji Johna Carpenterja je zablestel Kurt Russel z vlogo Gruffa Snaka Plisskena), no, čez nekaj mesecev se utegne pri nas zgoditi obratni scenarij - pobeg v New York.

Na sceni, kjer se pokriva kultura in politika, se namreč slišijo govorice, da Asta Vrečko, ministrica za kulturo in sokoordinatorka Levice, ki ji zadnje ankete javnega mennja - kljub povezovanju z Vesno - grozijo, da bodo tokrat ostali pred vrati parlamenta, mrzlično išče način, kako bi se po volitvah, če bo Levica poražena (česar jo je, pravijo, zelo strah), za dlje časa "umaknila v New York". Tako naj bi več ljudi rihtalo njenemu zasebnemu partnerju Aleksandru Sašu Slačku, sicer docentu na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in seveda tudi aktivistu Levice, nove "raziskovalne projekte" v Združenih državah Amerike (od koder se je pred kratkim,

Zelo zanimivo in povedno, kaj so vam zadnjič na "Jankovićevi Tarči" ob omembi Polone Novak in Bojana Babiča kakor pozabili povedati oziroma zamolčali.

- Polona Novak je tista gospa, nekdanja visoka uslužbenka Jankovićeve "velike mestne družine", zaradi katere je pred časom na ljubljanskem Magistratu skoraj eksplodiralo. Na koncu res ni, sta pa mestno občino dramatično zapustili Novakova in podžupanja ter dolgoletna Jankovićeva tesna sodelavka Tjaša Ficko - slednja naj bi kot podžupanja odstopila prav zaradi - Novakove. Zoran Janković je namreč hotel, zaradi tesnega osebnega odnosa z Novakovo (da ne gremo v podrobnosti), Novakovo inštalirati za direktorico mestne uprave, vendar je ona to zavrnila. Bila je totalna drama, pravijo naši viri iz mestne občine. Nato je sledil njen skrivnostni "nočni skok" na Olimpijski komite Slovenije, kjer je že po nekaj mesecih odšla in se - prek odmevnega javnega razpisa - zaposlila na visokem položaju znotraj sistema Slovenskih železnic, in tam je še dane

Ko je avtor teh vrstic pred časom preverjal govorice, ali se Stojan Petrič, lastnik Kolektorja in Dela, res podaja tudi v orožarsko industrijo (posli, povezani z državnim orožarskim holdingom Dovos), so iz Petričevega poslovnega kroga prišle "presenetljive" informacije. Da ima Petrič do orožarske industrije osebne moralne zadržke, zato je sodelavcem naložil, naj prvenstveno razmišljajo o vlaganju v farmacijo.

Bo pa Petrič moral že prihodnji mesec dokončno odločiti, kdo bo novi odgovorni urednik časnikov Delo in Slovenske novice. Sedanji, Bojan Budja, namreč odhaja v pokoj, umika pa se konec januarja. Češ, dovolj je bilo, 50 let novinarske kariere, mandat mu pravkar poteče, poleg tega se stanje na Delu spreminja, postajajo napol zadruga (25 odstotkov lastništva izčlenitvene družbe Delo mediji, d. o. o., bodo namreč - na podlagi zakona o delavskih zadrugah - "kupili" zaposleni, tako so se že večinsko odločili), zato naj bi bil zanj pravi čas, da to prevzame nekdo drug.

Po naših dosedanjih

Slovenska tranzicija piše tudi neverjetne, skoraj "ameriške zgodbe". Pričujoča, ki jo danes tukaj ekskluzivno razkrivamo, je definitivno ena od takšnih.

Leta 1995 je Mercator, takrat še globoko v državni lasti (danes je - vemo, hrvaški, del poslovne skupine Fortenova), vodil pa ga je nekdanji politik Kazimir Živko Pregl, podpisal pogodbo s tedanjo vodilno slovensko oglaševalsko agencijo Studio Marketing, za prenovo celotne grafične podobe "najboljšega soseda", šlo pa je pravzaprav za prenovo danes vsem prepoznavnega znaka M, ki ga je leta 1968 in 1969 oblikoval profesor Gregor Košak.

Znesek, ki ga je Mercator plačal Studiu Marketing, je znašal en milijon in 48 tisoč nemških mark, kar je daleč prekašalo tedanji oglaševalski cenik in je (pre)velik tudi za današnji razmere, preračunano v evre. Zato obstaja resen sum, da je državni Mercator prek Studia Marketing neposredno financiral tudi eno od predsedniških kampanj Milana Kučana (SM je Kučanove kampanja tudi neporedno vodil), kar sicer ni