četrtek, 2.februar.2012 - 07:04

Slovenska levica naj bo pozorna glede izbire kandidata za predsednika države. Vztraja naj pri zgolj enem kandidatu.

Ali desnica upa, da bo boj med levima kandidatoma za predsednika države pripeljal do njune ošibitve in posledične zmage njihovega kandidata?

 

Na Dossier korupcija smo precej zaskrbljeni nad razvojem Slovenije, saj opažamo, da desnica želi na čisto vseh nivojih prevzeti oblast in to na precej netransparenten in zavajujoč način.

Ena od zadev, ki bo kmalu aktualna. In sicer že to jesen, so volitve za predsednika države Republike Slovenije.

Kot je že znano, naj bi desnica kot svojega kandidata izbrala Milana Zvera, nekdanjega šolskega ministra in sedanjega evropskega poslanca. Seveda je kandidiranje na predsedniških volitvah njegova legitimna pravica in glede tega ni v ničemer sporna.

Vendar desnica je znana po tem, da želi priti do svojih ciljev tudi z intrigami. Zato niti najmanj ne preseneča, da nekateri z desnice želijo prepričati, naj kandidira za predsednika države tudi Boruta Pahorja.

Razlog pri nekaterih ni toliko v tem, da si želijo njega za predsednika (čeprav bi bil zelo dober in je verjetno sprejemljiv tako za levico kot desnico). Razlog tiči v dejstvu, da se želi levo politično opcijo razdeliti, tako pa tudi glasove. Na ta način bi z ustvarjenim bojem (ki ponavadi pripelje tudi do zamer – žal Slovenija ni ZDA, kjer so predvolilni boji znotraj iste politične opcije standardni del politične tekme) na levici povečala možnosti za izvolitev desnega kandidata.

Zatorej smo sami mnenja, da bi morala levica dobro premisliti, koga naj postavi za predsedniškega kandidata, Danila Türka ali koga drugega, recimo Boruta Pahorja, in potem pri svojem kandidatu tudi vztrajati. Nikakor pa ne bi bilo najboljše, da levica postavi za kandidata za predsednika države več kandidatov, ki bi si med seboj konkurirali in bi spet prišlo do ustvarjenega vtisa o razdeljenosti levice. Ravno ta vtis dela največjo težavo politični levici.

Skratka. Stranke iz levega političnega pola bi morale pri kandidaturi za predsednika države delovati bolj povezano.

Tu apeliramo predvsem na Boruta Pahorja, kot predsednika SD-ja, Zorana Jankovića, kot predsednika Pozitivne Slovenije, Milana Kučana, kot izkušenega politika z levice, pa tudi na trenutnega predsednika države Danila Türka in druge stranke (recimo Desus, Zares, LDS).

Torej celotna levica mora najti skupnega kandidata za predsednika države, ki naj ga začne iskati in se dogovarjati za podporo ravno njemu že sedaj.

Zelo napak bi pa bilo, da bi drugi vplivali na recimo Pahorja naj sprejme kandidaturo mimo dogovora z levico, saj bi več kandidatov pomenilo zgolj element nestabilnosti.

Pahor je sicer lahko predsedniški kandidat, če hoče, ampak naj bo potem samo on, če pa bo Danilo Türk, pa naj levica nato vztraja pri njemu.

Zdrah na levici si verjetno najbolj želi desnica, ki se verjetno želi okleniti reka kjer se prepirata dva, tretji (Milan Zver) dobiček ima.  

Sicer bi lahko DLGV postavila na volitve kakšnega trojanskega konja, ki bi se prikazoval kot precej prolevi, na koncu bi pa izpadel kot pomoč desnici za zbijanje glasov levemu kandidatu, zato morda ne bi bilo slabo, da tudi DLGV podpre enega od kandidatov z levice ali desnice in se tako bolj politično definira. Čeprav se ima za sredinsko stranko, bi bilo dobro, da pri predsedniških volitvah jasno poda svoje politične preference in se končno odloči, kaj je.

Skratka. To je naše mnenje o predsedniških volitvah.

Seveda ponavljamo, da imajo vsi legitimno pravico kandidirati na volitvah, a potrebno je delovati tudi strateško in omogočiti izvolitev kandidata. Če nekdo misli, da pomeni več kandidatov neko veliko demokratičnost, se moti. Pomeni zgolj šibitev položaja, ki bi ga lahko izkoristili tisti, ki so bolj organizirani in vztrajajo pri enem kandidatu.

Levica naj torej najde kandidata in potem vztraja pri njem kot pri nekem skupnem projektu levice, tako kot bo to očitno naredila desnica z Milanom Zverom, kar se bo pa še videlo, saj bi bil lahko kandidat za desnico tudi Lojze Peterle iz Nove Slovenije, ki ima precej podpore tudi brez, da ga podpre neka stranka (v mislih imamo SDS).

Levica naj bo vsaj pri predsedniških volitvah bolj složna.

Sicer drži dejstvo, da mora predsednik dobiti vsaj 50 odstotno podporo in če te ni, sledi drugi krog. Vendar levica zna biti precej destruktivna pri svojih prepirih med seboj. In ravno ti prepiri bi lahko bili škodljivi, ko bi ljudje enostavno rekli. Ah, spet se kregajo. To je pravi cirkus na levici. To bi bilo dobro preprečiti.



Značke prispevka:

Komentarji4 komentarji

 

  1. anonimni uporabnik pravi:

    Bi radi vedeli kaj si jaz mislim?
    No tako se bo mojem mnenju zgodilo:
    Kandidati so : Pahor , Turk in Zver, NSi podpre Zvera, SDS podpre Zvera, SLS podpre Zvera. Pahorja podpre SD in po možnosti tudi DeSUS in LGV ( ne vem ). Turka podpre samo PS , ampak ker stranke pri tem ne odločajo in odločajo državljani naj vam povem moje misli kakšni bodo rezultati

    Borut Pahor = 37% (ne pozabite kako je priljubljen)
    Danilo Turk = 24 % (ne pozabite da se je malce zameril v javnosti)
    Milan Zver= 22%

    ( če se vam komentar ne zdi primeren ga zbrišite če pa vam je zanimivo in realno lepo prosim da tudi vi napišete komentar z besedo da vas zanima hvala za razumevanje)

  2. anonimni uporabnik pravi:

    Po mojem bo lista virant podprla pahorja . Po mojem mnenju ne Turk ne Zver ne bi zmagala. (samo izražam svoje mnenje ali je to prepovedano?)

  3. admin pravi:

    V končni fazi gre lahko Lista Virant na predsedniške volitve tudi s svojim kandidatom. Vendar najboljše bi bilo, da se spoprimeta dva kandidata. Eden iz levice in eden iz desnice.

    Desnica se je očitno okvirno že odločila za gospoda Milana Zvera, levica bi pa pač morala premisliti in se odločiti za eno osebo.

    Naš članek smo napisali predvsem zato, ker je znano, da nekateri gospoda Pahorja prepričujejo v to, da sprejme kandidaturo za predsednika države.

  4. admin pravi:

    Milan Zver se je odločil za predsedniško kandidaturo na jesenskih volitvah za predsednika države. Njegova pozitivna plat je večja zmernost za razliko od kakšnih drugih desnih politikov, negativna pa spodbujanje razsipništva in potratnosti v času, ko je bil šolski minister.

    Milan Zver se je tudi uradno odločil za kandidaturo na jesenskih predsedniških volitvah.

    No. Sami smo pronicljivo zapisali že drugega februarja, ko smo napisali zgornji članek, da poleg Zvera o predsedniški kandidaturi razmišljata tudi aktualni predsednik Danilo Türk in pa Borut Pahor.

    Rekli smo, da bi bilo za levico dobro, da ni preveč razdrobljena glede predsedniških kandidatov.

    Čeprav smo se potem v odzivu na enega izmed komentarjev korigirali in rekli, da naj pač kandidira tisti, ki hoče.

    Vendar ponavljamo pa, da je potrebno imeti v mislih tudi izvoljivost. Za levico bi bilo dobro, če se konsolidira, da ne deluje več razbito.

    Če bi na levici že kandidirali dve tako močno figuri kot sta Borut Pahor in Danilo Türk, pa bi bilo dobro, da za ravnotežje tudi na desnici poleg Milana Zvera kandidira še ena močna figura. To bi lahko bil Lojze Peterle, a vprašanje je, koliko denarnih sredstev ima za uspešen boj.

    Tudi z vidik denarne racionalnosti je zato boljše, da se najprej izbere kandidata, pri katerem naj se potem vztraja. Mislimo predvsem na levico.

    Če gledamo levico, sta po našem mnenju oba kandidata, tako Danilo Türk kot Borut Pahor, zelo dobri imeni.

    Borut Pahor ima po eni strani morda nekolikšno hibo, ker je bil predsednik vlade, ki je predčasno razpadla, po drugi strani pa ima prednost, ker je zelo kompromisen in načeloma sprejemljiv tudi za desno volilno telo, Danilo Türk pa je morda nekoliko bolj odvisen od levega volilnega telesa, saj so desne stranke njegovo ime pri desnem volilnem telesu precej umazale. A Danilo Türk je dokazal, da je zelo načelen in ga ni moč pokolebati v mnenju, kar je za predsednika pozitivno, morda bi Borut Pahor utegnil prej preskočiti v drugi tabor, saj velja za kompromisnega človeka in tudi človeka, ki se hvali s tem, da se upira političnemu ozadju z levice.

    Milan Zver je po drugi strani tipično desni politik, ki je sicer bolj zmeren, kar mu omogoča morda nekoliko več možnosti tudi pri levem volilnem telesu, če bi se leva kandidata preveč kregala in si zbijala kredibilnost, je pa zasrkbljujoča njegova razsipnost. Kot šolski minister je namreč spodbujal razsipavanje davkoplačevalskega denarja.

    Zaradi njegovih odločitev je prišlo do sramotnega razmetavanja s hrano in spodbujanja že mladih šolarjev k nezdravemu in nespoštljivemu odnosu do hrane. Prav tako je razsipnost prisotna tudi v drugih segmentih ustanov v javnem šolstvu. Skratka. Milan Zver ima poleg prednosti, da je zmeren desni politik in ne radikalen, kot je to večina politikov v njegovi stranki oziroma na desnici nasploh, tudi težavo, da je potraten in razsipniški. Vprašanje je, kakšne vrednote bi vlival ljudem, če bi bil predsednik države. To niso neke vrednote, ki so dobre, sploh pa ne sedaj v času krize, ko je potrebno varčevati.

    RTV Slovenija: Predsedniške volitve: Milan Zver čaka na tekmece

Odgovorite