četrtek, 15.marec.2012 - 08:59

Primerjava etičnih standardov v primeru Mitje Meršola in Ivana Simčiča ne vzdrži politične presoje.

Tudi poslanec Pozitivne Slovenije Mitja Meršol je pod pritiski naj odstopi in sicer zaradi sodelovanja s Službo državne varnosti v nekdanji SFRJ.

Po aferi “ponarejeno spričevalo”, kjer se vrstijo pozivi k odstopu poslanca Ivana Simčiča, je v Sloveniji vzniknila še ena afera, afera “lingvist”, ki pa zadeva poslanca iz vrst Pozitivne Slovenije in nekdanjega dolgoletnega urednika časopisa Delo.

Mitji Meršolu očitajo, da je, ko je dobil leta 1971 službo referenta za kulturo na britanskem BBC, začel sodelovati s Službo državne varnosti (tajna služba SFRJ, ki jo mnogi enačijo z UDBO), kjer je imel zadolžitev spremljanja slovenskih političnih emigrantov in poročanja o njihovi dejavnosti centrali SDV. Njegov tajni vzdevek je bil “Lingvist”.

Mitja Meršol sodelovanja ni zanikal, prav tako pa naj bi zaradi tega razmišljal o odstopu.

V Sloveniji je potrebno vedeti, da je ob osamosvojitvi prišlo do ekskulpacije funkcionarjev v nekdanji SFRJ, ki so svojo kariero nadaljevali tudi v Republiki Sloveniji. Ekskulpacija se je dotikala predvsem sodnikov in tožilcev, a tudi ostalih državnih funkcionarjev. Slovenija se torej ni odločila za lustracijo tistih, ki so delovali tudi v prejšnjem režimu. To je potrebno vedeti in vzeti v obzir.

Sicer je zanimivo, da so bili ovaduhi v SFRJ v veliki meri kar novinarji in dopisniki, ki so imeli precej stikov s tujimi politiki in ostalo smetano v tujini in dostop do različnih podatkov, zato jih je tajna služba rekrutirala kot tajne agente. Nekateri so vlogo vohunov sprejeli, spet drugi ne. Mnogi slovenski novinarji imajo pač različne izkušnje.

Če podamo 3 primere.

Mitja Meršol je očitno sprejel vlogo tajnega agenta in pridobil tajni naziv “Lingvist”.

Mojca Drčar Murko je, ko je začela delati kot tuja dopisnica, tudi dobila “ponudbo”, naj bo ovaduhinja, zasledovala naj bi nekega nemškega novinarja, a je dala jasno vedeti, da jo to ne zanima, nato je imela mir. Sama meni, da so nekateri novinarji sicer sprejeli vlogo ovaduhov, a da tisti, ki te vloge niso sprejeli, niso bili deležni kakšnih sankcij.

Brane Kastelic, trenutno dopisnik POP TV-ja iz Londona, pa je povedal drugačno izkušnjo. Tudi on je, ko je postal dopisnik še v začetku osemdesetih let, prejel telefonski klic, kjer so ga klicali iz tedanje tajne službe in mu naročili, naj vohuni zanje, a ta je ponudbo zavrnil. Na njegov negativni odgovor so mu rekli, da je sprejel napačno odločitev. Kmalu zatem so mu, ko je odhajal iz države, neznanci prerezali vse 4 pnevmatike na njegovem avtomobilu. Sam to dejanje ocenjuje kot ustrahovanje zaradi zavrnitve ponudbe tajne službe, naj bo njen ovaduh.

Torej. Novinarji so bili kar na udaru tajne službe, sploh tisti, ki so delovali v tujini. Tajna služba jih je uporabljala za pridobivanje informacij o Slovencih v tujini, predvsem političnih emigrantih, saj je SFRJ tedaj gojila kult notranjega sovražnika.

Kot že rečeno, Mitja Meršol razmišlja o odstopu z mesta poslanca, dasiravno ga Pozitivna Slovenija podpira in pravi, da gre za primer, ki je star že 40 let in da se je to dogajalo v nekem čisto drugačnem sistemu. Tudi predsednik države Danilo Türk se je postavil na stran Mitje Meršola in povedal, da se nadaljuje praksa zlorabe dokumetov iz Arhivov. Namreč. Tudi sam je bil pred časom žrtev očitkov na podlagi informacij iz arhivo iz Arhiva Republike Slovenije, kjer so ga povezovali s primerom Velikovec, povezavo s katerim je predsednik prepričljivo zanikal.

Glede na dejstvo, da je v Sloveniji prišlo do ekskulpacije političnih funkcionarjev iz časa SFRJ, je pač to pravno gledano zaključena zgodba.

Nekateri so potegnili vzporednice med Mitjo Meršolom in Ivanom Simčičem in rekli, da lahko v Pozitivni Sloveniji pokažejo, kako imajo drugačne standarde kot stranka Desus s tem, ko bo Meršol odstopil takoj, pred šestmesečnim rokom in da bodo zato v njegovem volilnem okraju ponovno nadomestne volitve. To mnenje promovira predvsem časopis Dnevnik.

Vendar to mnenje ne vzdrži politične presoje. Namreč. Nadomestne volitve se naredijo po večinskem volilnem sistemu. Zato ima Pozitivna Slovenija realne možnosti, da bo spet dobila poslanca nazaj, zato lahko tako suvereno govori o “etičnih standardih”. Tudi v Pozitivni Sloveniji se zavedajo, da imajo možnosti pridobiti poslanca nazaj.

Za majhne stranke, kot je stranka Desus pa bi glasovanje na nadomestnih volitvah pomenilo zagotovo izgubo poslanca. Na nadomestnih volitvah imata namreč praktično največ možnosti za izvolitev poslanca zaradi večinskega volilnega sistema zgolj kandidata SDS ali Pozitivne Slovenije, torej največjih strank (morda ob vnovičnem vzponu SD-ja morda še kandidat SD-ja), manjše stranke nimajo kakšne velike možnosti za izvolitev). Če pogledamo volilni okraj, kjer bi bile nadomestne volitve, pa so skrbi Pozitivne Slovenije še manjše.

Zato je oklepanje Desus-a tega šestmesečnega roka razumljivo in prav tako je razumljiva tudi ne pretirana skrb Pozitivne Slovenije, če do nadomestnih volitev res pride, sicer v dveh različnih volilnih okrajih za dva različna poslanca.

Skratka. Nadomestne volitve bi za Desus obvezno pomenile izgubo poslanskega sedeža, za Pozitivno Slovenijo pa ne.

Zatorej govorjenje o drugačnih etičnih standardih stranke ne vzdrži politične presoje.

Sami iskreno povedano zaradi ekskulpacije in oddaljenosti primera nekako ne vidimo pretiranega razloga za odstop Mitje Meršola. To bilo spet iskanje grešnega kozla v dolini Šentflorjanski (saj je nekdanjih sodelavcev nekdanje SDV verjetno še precej v slovenski politiki in javnem sektorju nasploh in verjamemo, da tudi sedaj nekateri delujejo na zelo podoben način kot tedanja SDV in njeni sodelavci – v Sloveniji je preprosto zelo živa kultura ovaduštva in vohunjenja za drugimi), če pa do odstopa vendarle pride, pa zaradi določenih dejstev sami ne vidimo kakšnih posebnih višjih etičnih standardov v primerjavi med Desusom in Pozitivno Slovenijo, ampak vidimo zgolj dejstvo, da je strah Pozitivne Slovenije pred nadomestnimi volitvami zaradi večinskega volilnega sistema na teh volitvah upravičeno manjši od straha Desusa, ki bi na nadomestnih volitvah zagotovo izgubil poslanca.

Čeprav bi šlo pa tudi v tem primeru za nepotrebno zapravljanje davkoplačevalskega denarja, sploh ker obstaja veliko bolj elegantna in poceni rešitev, če se počaka na konec šestmesečnega roka, ki se izteče v nekje 80 dneh od sedaj. Nekateri imajo očitno nezasitno potrebo po razsipnem trošenju denarja po nepotrebnem, kar je zelo slabo.

RTV Slovenija: Janković: Meršol bo svoje povedal, ko bo želel. Se nič ne mudi.

Dnevnik: “Lingvistična preteklost zamajala poslanski stolček

Dossier korupcija: V Desusu želijo obdržati poslansko mesto, zato bodo Ivana Simčiča branili vsaj nekje do junija.



Značke prispevka: , ,

Odgovorite