nedelja, 15.april.2012 - 00:02

Če hoče javni sektor s stavko kaj doseči, bo moral množično stavkati minimalno 10 dni

Bo Konfederacija sindikatov javnega sektorja Republike Slovenije uspela organizirati konkretno stavko, ali bo šlo spet zgolj za predstavo za javnost brez konkretnega učinka?

Javni sektor se je odločil za stavko zaradi državnih varčevalnih ukrepov, ki jih namerava uvesti slovenska vlada.

Vendar poznavajoč sindikate v Republiki Sloveniji, ki so precej bedni pri ščitenju pravic delavcev, je mogoče pričakovati, da tudi tokrat od njihove stavke ne bo nič (nobenega učinka).

Namreč. En dan stavke, ki jo nameravajo uprizoriti dne 18.4.2012, ne pomeni čisto ničesar.

Stavka bi morala trajati minimalno 10 dni, torej 10 dni ali več, da bi bila uspešna.

V zahodnih demokracijah so stavke tudi bolj dolgotrajne. Šele dolgotrajne stavke pustijo posledice, ki omogočijo spremembo razmišljanja oblasti.

Slovenski zdravniki, ki tokrat ne bodo sodelovali pri stavkah, so s svojo dolgotrajno stavko dosegli izjemno povišanje svojih plač in tako povzročili sesutje Virantove plačne reforme in sesutje slovenskega sistema zdravstva, kjer plače predstavljajo večino stroškov zdravstvene blagajne na račun pravic pacientov.

Podobno so storili slovenski sodniki.

Ampak oni so stavkali malo več kot zgolj en dan.

Tokrat pač ne bodo stavkali, ker oni so svoje dosegli.

Takratni minister za javno upravo Gregor Virant je popustil na polni črti in sistem plač v javnem sektorju je postal še bolj nevzdržen.

Kot je znano, so drugi sindikati takrat malo lajali zaradi te nepravičnosti, a so se zelo kmalu vnesli.

Če Branimir Štrukelj ne bo stavkal vsaj 10 dni in bo zato njegova stavka izzvenela v prazno, potem bi lahko premislil o sestopu s položaja, ker ni sposoben ščititi interesov delavcev, mandat za ščitenje katerih ima.

No. Problem ni zgolj v sindikatu Branimira Štruklja.

Recimo policisti imajo celo 2 sindikata, ki sta oba totalno nedelujoča. Če primerjamo nizke plače policistov z nerealno (pre)visokimi plačami nekaterih drugih v javnem sektorju, ki se (nizke policijske plače) umetno zvišujejo le z dodatki za prevoz, je več kot očitno, da policijski sindikati za svoje varovance niso nikoli, dosegli ničesar, ampak res nikoli in res ničesar.

Preprosto se jih je vedno postavilo na stranski tir, zato ne presenečajo informacije o tem, da policisti, če se ukaže dobra priložnost, množično zapuščajo svoja delovna mesta za boljše položaje drugje.

Skratka. Sindikati javnega sektorja niso nikoli dosegli ničesar, razen zdravnikov in sodnikov, pa še nekaterih privilegiranih državnih uslužbencev.

Če sindikati grozijo s stavko in bo ta neuspešna, potem niso vredni svojega obstoja niti svojega denarja.

10 dni je minimalno trajanje stavke, ki povzroči konkretne rezultate.

V zahodnih demokracijah znajo stavkati tudi po več tednov in stavke niso le klovnovska predstava za javnost, kot je temu ponavadi tako v Sloveniji, kjer sindikati govorijo, kako gredo stavkat, potem pa stavka pomeni zgolj par ur podaljšan odmor za malico.

Če sindikati že mislijo stavkati, naj pač ali stavkajo resno, ali naj sploh ne stavkajo.

Sedaj bodo stavkali že itak zato, ker so natisnili plakate za stavko in nočejo, da gre denar za plakate v prazno, zato morajo uprizoriti neko predstavo, da jim ne bi kdo očital, da so denar za plakate in organizacijo stavke trošili v prazno.

A kolikor kratka zgodovina Slovenije uči, bo to verjetno še ena predstava za javnost, ki bo kratkega diha in popolnoma neuporabna.

Ta napovedana stavka pa bo lep lakmus papir, kjer se bo videlo, kako (ne)močni so slovenski sindikati.

Prav zanima nas, če se bo kaj izcimilo iz vsega.

Do sedaj so bili pri svojih stavkah namreč uspešni zgolj zdravniki in sodniki, vsi drugi sindikati pa samo lajajo, do sedaj pa niso naredili še čisto nič, niti sindikati javnega sektorja, niti zasebni sindikati.

Zasebni sindikati, ki jih najbolj personificira recimo Borut Semolič, so bili sicer na umeten način močno ohromljeni z raznimi mahinacijami delodajalcev, ki odpirajo nove firme, na katere prenašajo delavce starih firm in tako dosežejo odpuščanje le teh, ali pa na način, da dosegajo umetne stečaje firm, kjer se odpustijo delavci starih firm, ki se nato prezaposlijo v novih podjetjih pod veliko slabšimi pogoji.

Tudi Semolič je pogosto uprizarjal neke klovnovske demonstracije, ki niso imele nobenega haska.

Edino avtoprevozniki so v zasebnem sektorju bili pri stavkah uspešni in to zato, ker so imeli težko mehanizacijo, s katero so uspešno ohromili javni promet, celo mejne prehode.

Drugi sindikati pa so zgolj lajali, učinka pa ni bilo nobenega.

Prav zanimivo bo videti, ali bo Branimir Štrukelj kaj dosegel.

No. Če drži dejstvo, da je zapustil svojo nekdanjo soprogo, ki je hčer nekdanjega slovenskega predsednika Milana Kučana, človeka, ki predstavlja močno politično eminenco na levem političnem polu, je vprašanje, kakšno politično zaledje Branimir Štrukelj sploh še ima za uspešno izvedbo stavke.

Bo dejstvo, da se je Branimir Štrukelj razšel s hčero nekdanjega predsednika Milana Kučana, kakorkoli vplivalo na uspešnost Branimira Štruklja pri stavki?

Za konec podajamo še povezave do sindikatov, ki so združeni v konfederacijo sindikatov javnega sektorja:

Konfederacija sindikatov javnega sektorja Republike Slovenije

Kofederacija sindikatov javnega sektorja vsebuje naslednje sindikate:

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije

Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije

Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije

Policijski sindikat Slovenije

Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze

Sindikat delavcev v pravosodju Slovenije

Sindikat javnih uslužbencev Slovenije

Kot je razvidno, gre za konfederacijo sindikatov, ki so bili v svoji zgodovini relativno neuspešni pri zagotavljanju pravic svojih članov. Njihove stavke so vedno izzvenele v prazno.

Tudi če so stavkali več časa, na koncu sploh več niso stavkali, ampak so samo še govorili, kako stavkajo, delo pa je potekalo nemoteno naprej (z morda nekaj daljšimi odmori za malico). Ob takšni nekonsistentnosti stavk je seveda postalo jasno, da s svojimi “stavkami” ne bodo dosegli ničesar, kar tudi niso.

Torej. Pri naslovu tega članka dodajamo, da bi bila stavka uspešna le, če bi bilo vsaj 10 dni konkretne stavke, ne pa 10 dni predstave za javnost.



Komentarji3 komentarji

 

  1. admin pravi:

    V času stavke javnega sektorja bo vlada Janeza Janše obiskala terme v Podravju.

    Več si preberite tukaj.


    Terme Ptuj

  2. admin pravi:

    Nekateri v javnem sektorju očitno nimajo mnenja, da imajo premalo denarja. Nekateri menijo, da ima javni sektor preveč denarja.

    V javnem sektorju so se odločili stavkati, saj se je slovenska vlada odločila, da bo varčevala tudi pri javnem sektorju.

    Dasiravno naj bi stavkala večina delavcev javnega sektorja, pa nekateri zaposleni očitno niso preveč zaskrbljeni zaradi varčevanja.

    Včeraj smo na Facebook-u zasledili precej zanimiv pogovor, kjer “glavno vlogo” igra ena od zaposlenih v javnem sektorju. Zaposlena je v eni izmed osnovnih šol na področju Dolenjske.

    Po objavi nove slike na Facebook-u jo je ena spletna prijateljica pohvalila, da ji podaljški, ki si jih je dala pri frizerju, lepo pristojijo, druga spletna prijateljica pa jo je vprašala, ali je to dobra poteza, glede na to, da letos za javne uslužbence ne bo regresa zaradi vladnega varčevanja.

    Zaposlena (sicer sveže zaposlena, ki je šele v zgodnjih dvajsetih) v osnovni šoli je odgovorila, da se je po dolgem času spet odločila dati podaljške in da so podaljški čisto po njeni meri kot nekaj iz njenih časov (verjetno iz časov srednje šole).

    Obenem pa je povedala tudi to, da imajo v javnem sektorju itak preveč denarja, tako da sploh ni nobene panike glede trošenja denarja.

    Celoten pogovor si preberite spodaj. Zakrili smo vsa imena in vse prikazne slike, saj je pomemben pogovor, ne pa identiteta posameznikov.

    Zaposlena v osnovni šoli meni, da ima javni sektor “preveč denarja”

    Očitno vsi v javnem sektorju le ne prejemajo slabih dohodkov. Mogoče pa so nekateri zgolj malo preveč razvajeni in želijo živeti še vedno na visoki nogi.

    Primer, ki smo ga navedli, je precej zanimiv, saj je zaposlena, ki se ji zdi, da ima javni sektor veliko denarja, zaposlena v osnovni šoli, res pa je, da izhaja iz družine, kjer so bili še pred kratkim navajeni živeti skromno.

    S tem primerom podajamo še drugo plat zgodbe.

    Vprašati se je torej potrebno, ali je javni sektor dovolj preskrbljen, le da so zaposleni v njem postali preveč razvajeni, ali temu ni tako.

    Res pa je, da je v javnem sektorju očitno precej razlik, tako da so eni dobro, drugi spet manj preskrbljeni.

    Temu je tako tudi zaradi plačnih nesorazmerij.

Odgovorite