četrtek, 14.junij.2012 - 08:53
Tudi slovenske državne ustanove sodelujejo z organiziranim kriminalom v Sloveniji: Primer dominikanskih prostitutk.
V Sloveniji bi bilo potrebno preiskati domnevno vpletenost nekaterih državnih inštitucij in javnih uslužencev v organizirani kriminal. Preiskava bi morala biti neodvisna, kar pa je v Sloveniji, kjer je sistemska korupcija zelo razširjena, zelo težko zagotoviti.
Zdenko Čebašek Travnik je potrebno povprašati o njenem delu na mestu varuhinje človekovih pravic zaradi prepletenosti Urada varuha človekovih pravic z nekaterimi organizirano-kriminalnimi združbami v Republiki Sloveniji.
Se varuhinja človekovih pravic v Republiki Sloveniji morda kdaj zamisli, ali je njeno delo vselej neškodljivo za to državo in človekove pravice v njej?
Zadnja leta je Urad varuha človekovih pravic postal eden največjih političnih botrov oraniziranega kriminala v Republiki Sloveniji, s katerim so se povezali tudi ljudje z organizirano-kriminalnega miljeja znotraj Republike Slovenije.
Takšno stanje zahteva takojšnje ukrepe.
Prvi ukrep je lahko tudi takojšnja odstranitev Zdenke Čebašek Travnik z mesta Varuhinje človekovih pravic Republike Slovenije in poglobljena analiza delovanja Urada varuha človekovih pravic ter moratorij na vse odločitve tega državnega organa.
Vsak nadaljnji dan pri delu Urada varuha človekovih pravic pomeni podaljševanje vpliva organizirano-kriminalnih skupin na državne inštitucije v Republiki Sloveniji.
Slovenija mora nemudoma ukrepati, če si ne želi nadaljnje širitve vpliva organiziranega kriminala na slovensko državo.
V Sloveniji imamo naravnost srhljivo situacijo, ko se ljudem na dnevni bazi kršijo človekove pravice, Slovenija pa nima nobene ustanove, ki bi ščitila človekove pravice. Edina ustanova, ki jo ima za ta namen, je zlizana z organiziranim kriminalom, katerega ščiti.
Urad varuha človekovih pravic je očitno postal ekskluzivni zaščitnik organizirano-kriminalnih združb v tej državi.
In skorumpirana slovenska politika in javni sektor to vse dopuščata.
Sramotno je, da se je neka država tako močno izpridila, kot se je Republika Slovenija. V veliki meri zaradi naravnost kriminalnega delovanja Urada varuha človekovih pravic Republike Slovenije.
Zato je potrebno nemudoma redefinirati delo Urada varuha človekovih pravic in odstraniti Zdenko Čebašek Travnik z mesta varuhinje.
Varuh mora vedeti ločnico med ščitenjem kršitev človekovih pravic in ščitenjem kriminalnih združb.
Slovenski varuh tega očitno ni zmožen. Še več. Nekaterim kriminalnim združbam celo pomaga pri nezakoniti dejavnosti.
To je totalno nenormalno stanje.
Komentarji
Odgovorite
Tweeti medijev
PIŠKOTKI
Pišite nam
Primer deklet iz Dominikanske Republike, ki ga je Slovenija začela reševati šele po tem, ko so jo na to vztrajno opozarjali iz tujine, češ da imajo prostitutke slovenske dokumente, ki so jim jih podelile slovenske državne ustanove, je zgolj eden v nizu primerov prepletenosti organiziranih kriminalnih združb z nekaterimi državnimi ustanovami, tudi z uradom varuha človekovih pravic, ki je prišel na videlo pred kratkim.
Nas bolj kot ta primer nelegalne prostitucije skrbi ščitenje narkomafijskih struktur v državi, kjer ima Urad varuha človekovih pravic prav tako zelo pomembno vlogo.
Več o primeru dominikanskih prostitutk si preberite v Delovem članku, kjer je med drugim zapisano tudi to, da so organizatorji nelegalne prostitucije pritiskali na javne uslužbence z grožnjami, če so ti imeli zadržke pri dodeljevanju dokumentov za Dominikanke, ki so zaprosile za delovno vizo za delo barskih plesalk (kar je bil paravan za prostitucijo). Če je imelo zunanje ministrstvo Republike Slovenije zadržke glede izdaje vizumov (ker je prejelo informacije iz tujine, da imajo zlorabljene ženske v tujini dokumente, ki jim jih je podelila slovenska država), so se organizirani kriminalci obračali celo na urad varuha človekovih pravic, naj urgira, češ da so Dominikankam kršene človekove pravice.
Urad je posredoval pri MZZ, naj se Dominikankam dodelijo dovoljenja. Pri tem pa ni bil edina inštitucija, ki se je spečala z organiziranimi kriminalci. Določene povezave namreč vodijo tudi v urad predsednika vlade (pa ne sedanjega, da ne bo pomote).
Skratka. Člani organizirano-kriminalne združbe so imeli politične botre pri nekaterih državnih inštitucijah, recimo pri Uradu varuha človekovih pravic Republike Slovenije.
Delo: Problem niso Dominikanke, temveč zvodniki
O primeru vpletenosti državnih inštitucij Slovenije v organizirani kriminal so zelo izčrpno poročali tudi na 24 ur.
24ur.com: Trgovina z ljudmi prek naših državnih organov?
Preberite si še en Delov članek.
Delo: Plesalke ali žrtve trgovine z ljudmi?
Najbolj detestno je dejstvo, da je Urad varuha človekovih pravic v poročilih nakladal o kršitvah človekovih pravic, v realnosti pa je pri teh kršitvah sodeloval tudi sam kot aktivni pomagalec organiziranim kriminalnim združbam.
No. To očitno ni bilo prvič, da je imel urad takšen zaščitniški odnos do organizirano-kriminalnih skupin.
Pomenljive so besede zaposlenih v MZZ.
Nekateri uslužbenci MZZ so ugotovili, da so kriminalne združbe začele zlorabljati MZZ za pridobivanje delovnih vizumov. Ko so to ugotovili, so se nekateri uslužbenci začeli upirati, ker jim seveda ni bilo po volji, da sodelujejo v dejavnosti kriminalnih združb, ko so ugotovili, da prihaja do zlorab njihovega dela.
Ko so se uprli izdaji dovoljenj v primerih, kjer je šlo očitno za organizirani kriminal, so se soočili s pritiski, lažmi, izsiljevanji, kazenskimi ovadbami s strani organizatorjev te trgovine z ljudmi.
Na vse to je MZZ dobilo še urgenco varuha človekovih pravic, s katero je ta izvedel pritisk na MZZ, da ta mora izdajati dovoljenja, čeprav ve, da gre za organizirani kriminal (oziroma povpraševanje o tem, zakaj mečkajo pri izdaji delovnih viz “barskim plesalkam”).
Torej. Uslužbenci MZZ-ja so bili deležni pritiskov, naj sodelujejo v kriminalnem početju z več strani, celo s strani urada varuha človekovih pravic.
Preprosto so kriminalne združbe prek določenih inštitucij (varuha in nekaterih drugih) dobile vpliv na državne inštitucije, čeprav so se zaposleni na MZZ upirali nezakonitemu početju. Javne uslužbence se je praktično sililo v kriminal, v sodelovanje z organiziranim kriminalom.
To je en lep dokaz, kako lahko mafija dobi nadzor nad pravno državo, pa ni edini. Ponovno opozarjamo, da je v Sloveniji hud problem postala predvsem narkomafija, kjer tudi ravno urad varuha človekovih pravic igra slabo vlogo. Gre za precej podobno stanje, ki poglablja kriminal v državi skozi nekatere državne inštitucije.
24ur.com: Uslužbenci soočeni s pritiski, grožnjami in lažmi
24ur.com:
Lastnik nočnega lokala: Prostitucijo dopušča država
Rupar bo tožil Štera zaradi izjav o lobiranju za zvodnika
Policija odkriva vse več zlorabljenih deklet, kaznivih dejanj nihče ne preprečuje
Stara praksa slovenskega izmotavanja pred odgovornostjo.
Nihče ni kriv za nič. Kriva je slaba zakonodaja in slabe sistemske rešitve.
To je znana slovenska folklora. Da bi se nekateri rešili odgovornosti, krivdo pripišejo slabemu sistemu, dasiravno vedo, da so sodelovali v kriminalu.
Očitno je Slovenija popolnoma nezaupanja vredna država, kjer se javnouslužbenski kriminalci ščitijo z abstraktnimi izgovori, češ krivo je nekaj drugega, kriv je sistem.
Na ta način se ohranja visoka stopnja korupcije v slovenskem javnem sektorju in to je sramotno.
Slovenija se je izakazala za eno zanikrno banana republiko, kjer se vse nepravilnosti načrtno pometa pod preprogo.
V Sloveniji je temu tako že od pamtiveka.
Če želiš zanikati svojo odgovornost, zvrni celotno krivdo na slab sistem in slabo zakonodajo.
Zato pa tudi cveti organizirani kriminal v Republiki Sloveniji, kateremu podporo dajejo tudi ustanove tipa Urad varuha človekovih pravic.
Slovenijo je očitno potrebno jemati kot totalno nezaupanja vredno državo s skorumpiranim javnim sektorjem, ki ni sposoben priznati lastnih napak ali celo lastnih nepravilnosti, ampak se tu prelaga odgovornost na sistem.
Kot že rečeno, je to znana slovenska praksa.
A izgovarjanje na sistem je precej jalovo, saj problematika obstaja že dalj časa.
Torej. Nekateri zelo dobro vedo, da to, kar počnejo ni prav in skozi izgovarjanje na sistem, ki ga nikoli ne spreminjajo, nadaljujejo s kriminalno prakso.
In v tem v veliki meri sodeluje Urad varuha človekovih pravic, katerega varuhinjo bi bilo treba nemudoma zamenjati. Dejstvo je, da je Zdenka Čebašek Travnik s svojim porazno slabim delom povzročila razmah organiziranega kriminala v Republiki Sloveniji na več področjih, predvsem pa na področju narkomafije.
Slovenija postaja zaradi zlizanosti državnih uradov z mafijami eden glavnih logističnih centrov različnih mafij, predvsem narkomafije, očitno pa tudi mafij, ki se ukvarjajo s trgovino z belim blagom.
Slovenija pa vso krivdo vali na slab sistem, ki pa ga očitno noče spremeniti.
Težava Slovenije je očitno ogromna skorumpiranost javnega sektorja in načrtna inertnost, katere cilj je, da se kriminalne prakse upravičujejo s slabim sistemom, torej nihče ni kriv za nepravilnosti, kriv je abstraktni pojem – sistem.
To je podoba neverodostojne in s korupcijo preveč prepojene države.
Na koncu pa bodo ravno tisti, ki so opozorili na nepravilnosti (ker so jih o tem začeli opozarjati iz tujine), obveljali za problematične, kar je tudi značilnost močno skorumpiranih držav, kjer posamezniki načrtno prikrivajo nepravilnosti, da bi se izognili svoji odgovornosti.
Delo: Dominikanske plesalke: Čeprav morajo plačevati, ne vedo, da so žrtve
Urad Varuha človekovih pravic je dne 13.6.2012 napisal odgovor na očitke o vpletenosti v trgovanje s prostitutkami iz Dominikanske Republike.
Na uradu varuha so zapisali naslednje:
Originalno se sporočilo Urada varuha človekovih pravic nahaja na naslednji povezavi.
UVČP: Ali je Varuh res vpleten v pridobivanje dovoljenj za dominikanske plesalke?
Dnevnik: Rupar poskušal pomagati prijatelju pripeljati “dekle”
Na Uradu varuha človekovih pravic so pojasnili, da niso pritiskali na organe MZZ glede izdaje dovoljenj Dominikankam, ampak so samo opravljali rutinske postopke, ker so se pač organizatorji trgovine z belim blagom obrnili nanje z očitki o kršitvah človekovih pravic.
Problem varuha je, da se nanj obrača preveč kriminalcev, za katere potem opravlja dejanja, ki jih javni uslužbenci dojemajo kot pritisk na njihovo delo.
Urad varuha človekovih pravic bi moral bolj sodelovati z organi pregona v primerih, kjer njegovo pomoč iščejo ljudje s sumljivim ozadjem.
Organizirani kriminal je potrebno razkrivati, ne pa mu pomagati.
Na uradu bi se lahko kritično vprašali, kaj imajo neki podjetniki sploh za iskati pomoč zaradi nekih dominikanskih deklet. Tako bi lahko videli, da je v ozadju nekaj slabega – organizirani kriminal.
Enako velja tudi za probleme z mamilarskimi mafijami, kjer se prav tako nekateri pogosto sklicujejo na človekove pravice, da bi zaščitili lasten kriminal.
Pri celotni zgodbi je problem še v nečem. Problem z dominikanskimi dekleti je obstajal že okoli leta 1995. Torej težava ni nova, zato je malo detestno poslušati nekatere, da niso imeli pojma o tem, da je kaj narobe.
Še več. Problem dominikanskih prostitutk se je po obdobju mirovanja ponovno razpasel v Sloveniji od leta 2007 naprej, kar, zanimivo, sovpada z nastopom Zdenke Čebašek Travnik na položaj varuhinje. Torej. Že 5 let se ta problem veča, Slovenija je bila obveščana s strani tujih držav, da problem obstaja. Nič se ni zgodilo.
Ta problem je ravno v domeni Urada človekovih pravic.
Torej. UVČP ne le da je “rutinsko spraševal državne ustanove, zakaj se podeljevanje dovoljenj Dominikankam vleče”, ampak ni naredil čisto nič za osveščanje javnosti glede te težave, čeprav gre za kršitve človekovih pravic, povezane z organiziranim kriminalom.
Skratka. Urad bo hočeš nočeš moral redefinirati svoj način dela.
Moral bo kritično ocenjevati tiste, ki ga prosijo za pomoč s ciljem preprečevanja dajanja pomoči organiziranim kriminalcem.
Še enkrat. Dominikanski problem ni nekaj novega, ampak se vleče že dalj časa in noben se ne more sprenevedati, da se o njem ni nič vedelo.
Namesto napadanja medijev, češ kako so okrnili ugled varuha, bi bilo potrebno te le pohvaliti, ker so povečali osveščenost o tem problemu.
Sedaj pa res več nihče ne bo mogel reči, da o zadevi ne ve nič in da je samo rutinsko opravljal svoje delo.
Kje je pa rutinsko opravljanje dela, ko se je problem od leta 2007 z leta v leto poslabševal, dokler sedaj ni izbruhnil – samo zato, ker so se na MZZ odločili, da o problemu javno spregovorijo?
Pri konkretni težavi očitno ne gre za neko novo stvar, ki bi opravičevala neobveščenost nekaterih o problematiki, ampak gre za problem, ki se vleče že iz devetdesetih let, zadnjih pet let pa postaja vse bolj pereč, ker so pač vsi “rutinsko opravljali svoje delo”.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve: Odgovor novinarju glede izdajanja delovnih dovoljenj
24ur.com: Spregovorila žrtev organiziranega kriminala
V Republiki Sloveniji je več kot očitno, da je v njej popolnoma odpovedal sistem varovanja človekovih pravic.
Če bi bila moralna, bi Zdenka Čebašek Travnik sama nemudoma morala podati svoj odstop z mesta varuhinje človekovih pravic zaradi vsaj objektivne odgovornosti.
Ne le, da urad varuha človekovih pravic ni naredil ničesar za preprečitev organiziranega kriminala trgovanja z ljudmi, nanj se je obrnil celo član kriminalne združbe, da pri drugih organih izposlujejo dovoljenja, ki so jih uporabili pri organizirano-kriminalni dejavnosti.
Na tem mestu ni odveč vprašanje, zakaj Slovenija sploh ima Urad za preprečevanje korupcije, če je ta popolnoma inerten pri svojem delu, ko je potrebno zaščititi resnične kršitve človekovih pravic.
Na Uradu varuha človekovih pravic bi morali javnosti posredovati identiteto osebe, ki se je obrnila nanj z zahtevo po urgenci zaradi počasnega dodeljevanja dovoljenj dekletom iz Dominikanske Republike.
Pri tem človeku namreč obstaja močan sum vpletenosti v organizirani kriminal trgovanja z belim blagom.
Upamo, da je Urad varuha človekovih pravic že posredoval identiteto ustreznim policijskim organom.
Zadevi je potrebno priti do konca, ne pa da se je, kot toliko drugih stvari v Sloveniji, želi pomesti pod preprogo z uporabo pravnih sredstev.
Delo: Dominikanske plesalke: Štiri mesece odplačujejo stroške – Življenje deklet, ki delajo kot plesalke v nočnih lokalih.
Delo: Dosje: Plesalke in prostitutke v slovenskem suženjstvu
24ur.com: Najprej plesalke, potem prostitutke
Na ministrstvu za delo družino in socialne zadeve so zapisali, da je problem trgovine z belim blagom v Republiki Sloveniji dosti bolj pereč in ne zadeva le deklet iz Dominikanske Republike.
Organizatorji barskega plesa in prostitucije v Republiki Sloveniji naj bi namreč prostitutke uvažali tudi iz naslednjih drugih držav:
– Ukrajina
– Moldavija
– Brazilija
– Nikaragva
– Kolumbija
– Kostarika
– Filipini
Če bi Slovenija uvedla prepoved oziroma omejitve na zaposlovanje “barskih plesalk” iz Dominikanske Republike, bi se organizatorji prostitucije enostavno preusmerili na druge države in od tam nadomestili manjko uvoza prostitutk iz Dominikanske Republike.
Ker organizirano-kriminalne združbe ne uporabljajo pri svojih poslih zgolj storitev Urada varuha človekovih pravic, smo spremenili naslov članka, oziroma te teme iz Zdenko Čebašek Travnik je potrebno nemudoma odstraniti s položaja varuhinje v Tudi slovenske državne ustanove sodelujejo z organiziranim kriminalom v Sloveniji: Primer dominikanskih prostitutk.
Zelo zanimivo je še nekaj.
Nekateri so v Sloveniji od takrat, ko je Anton Rop v vlogi predsednika vlade nekje leta 2003 legaliziral prostovoljno prostitucijo (glede na afero masaže je sicer vprašanje, kakšni so bili njegovi motivi za legalizacijo), od prostitucije naredili pravi biznis.
Že afera masaže je pokazala razširjenost prostitucije v slovenskih masažnih salonih, povezanost prostitucije z ženitnimi posredovalnicami, velik razmah stanovanjske, hotelske in telefonske (mobitel) prostitucije.
Sedaj pa je očitno, da se je prostitucija razmahnila tudi na klasičnih področjih, kjer je bila sicer prisotna že prej. In sicer prostitucija v nočnih klubih, kjer delujejo barske plesalke.
Očitno je Slovenija postala prava meka za prostitutke iz vsega sveta in očitno je, da so tudi mnoge državne inštitucije v Republiki Sloveniji prostitucijo začele dojemati kot popolnoma normalno obliko dela, kot vse drugo delo.
Zaradi Ropove legalizacije prostovoljne prostitucije je tudi organizatorjem prostitucije enostavneje opravljati dejavnost v Sloveniji, saj lahko tudi organizirano prostitucijo enostavno prikažejo kot prostovoljno prostitucijo, ki zaradi legalizacije v Sloveniji ni preganjana.
Zelo simptomatično je destvo, da organizatorji prostutucije delavke za prostitucijo iščejo tudi prek Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije, kjer pa objavljajo oglase za barske plesalke (poklic barskih plesalk je pogosto paravan za prostitucijo).
Prostitutke v Republiki Sloveniji lahko svojo dejavnost tudi registrirajo. In sicer v okviru osebnih storitev. O tem smo pisali v enem izmed člankov, kjer smo obravnavali afero masaže. Članek trenutno ni na voljo.
Očitno je prostitucija v Republiki Sloveniji postala precej splošno sprejeta.
Zato bi morala politika natančno pojasniti, kakšno politiko glede prostitucije naj vodi.
Na neki načelni ravni jo še vedno obsoja, v realnosti pa vodijo nekatere državne inštitucije permisivno politiko do prostitucije.
Slovenija bi morala svoj odnos do prostitucije predstaviti tudi tuji diplomatski mreži, saj ravno tuje diplomacije Slovenijo opozarjajo o tem, da ima veliko prostituk, ki delujejo po svetu, slovenske dokumente, torej dokumente, ki so jim jih podelile slovenske državne inštitucije.
Temu je seveda tako zaradi permisivne politike slovenske države do prostitucije.
Pač. Slovenske državne ustanove bodo morale povedati, ali prostitucijo sploh še dojemajo kot dejavnost, ki bi jo bilo potrebno omejevati, ali pa ima ta dejavnost v Sloveniji proste roke. In to bodo morale slovenske državne inštitucije pojasniti tudi tujim diplomatom, da bodo ti znali svetovati svojim državam, kakšen naj bo njihov odnos do Slovenije v pogledu prostitucije, skladno z zakoni, ki veljajo v njihovih državah.
Če gledamo na obnašanje slovenskih državnih ustanov in njihovo široko dopuščanje prostitucije, je možno sprejeti sklepe, da je prostitucija v Sloveniji močno legalizirana. Čeprav je formalno legalizirana le prostovolja prostitucija, pa je več kot očitno, da se tolerira tudi organizirana prostitucija.
Slovenija je zato postala država, s katero so se povezale organizirane skupine, ki novačijo prostitutke iz tretjih držav, postala je država, ki omogoča neka legalna vrata za zakonit vstop prostitutk na trge zahodnih držav (pod pretvezo barskih plesalk seveda).
Slovenske novice: Slovenija je najboljša vstopna točka za prostitutke v EU
KORUPCIJA?: So imeli organizatorji prostitucije močne koruptivne zveze z javnimi uslužbenci, ki so izdajali delovna- in dovoljenja za bivanje?
Za časopis Dnevnik je spregovoril človek, ki trdi, da je 10 let delal v enem izmed nočnih lokalov na področju Republike Slovenije. Razložil je ozadje trgovine s prostitutkami in dejstvo, zakaj so dekleta iz Dominikanske Republike tako zaželene. Razlog ni le njihov izgled in temperament, ampak tudi oddaljenost od matičnih držav, zaradi česar so organizatorji prostitucije v Republiki Sloveniji bolj zaščiteni tako pred pobegom deklet od njih kot pred policijskimi postopki.
Pomenljiv je njegov sum. Povedal je namreč, da je njegov šef zelo hitro dobil vsa dovoljenja za prostitutke. Sumi, da je bil razlog v tem, ker je imel močne zveze z javnimi uslužbenci, ki so zadolženi za izdajanje delovnih dovoljenj in dovoljenj za bivanje.
Dnevnik: Dekleta “prodajo” v klube, delavce pa na gradbišča