Dossier korupcija

sobota, 8.december.2012 - 08:08

Varčevalne ukrepe narekuje evropska buržoazija, ki ima polne riti denarja

Angela Merkel je v številnih državah rekrutirala svoje hlapce, katerim narekuje varčevalne ukrepe, obenem ni pa naredila nič, da bi zmanjšala potratnost inštitucij Evropske unije, kjer denar v velikih količinah leti na vse strani.

Evropejci se čedalje bolj upirajo varčevalnim načrtom Angele Merkel, ki jih ta narekuje drugim državam, medtem ko se Nemčija nahaja v gospodarskem razcvetu. Pri tem ji vseskozi štango drži tudi Evropska komisija, ki drugim državam Evropske unije zapoveduje, da morajo zategovati pasove, sama Evropska komisija pa živi kot skupek evropske buržoazije.

V ta namen postavlja tudi svoje politične nastavljence. Eden od političnih nastavljencev Evropske unije je Mario Monti. Gre za političnega nastavljenca Angele Merkel v Italiji, katerega glavna naloga je bila sprejetje svežnja varčevalnih ukrepov v Italiji. Maria Montija so predstavljali kot rešitelja Italije, čeprav je bil bolj rešitev upnikov, katerim je Italija dolgovala sredstva.

Mario Monti je italijanski tehnokratski projekt Angele Merkel. Glede na to, da je svoj čas bil evropski komisar pri Evropski komisiji, je njegova poslušnost do EU v celoti zagotovljena.

Mario Monti je začel sprejemati nepriljubljene ukrepe, ki so zrevoltirali številne Italijane. Problem je, ker ni sprejemal le takšnih ukrepov, ampak je začel sprejemati tudi ukrepe, ki bi onemogočili številnim italijanskim politikom vstop v politiko, češ da so bili kaznovani pred sodišči. Tako tudi Silviu Berlusconi-ju. Ravno to je sprožilo revolt določenega dela politike v Italiji, ki se želi znebiti Montijeve tehnokratske diktature v Republiki Italiji in mu je zato odrekla nadaljnjo podporo. S tem je Monti izgubil večino v parlamentu, kmalu, nekje marca 2013, pa bo izgubil tudi svoj premierski stolček. Več si preberite tukaj in tukaj.

Dokaz tega, da varčevalne ukrepe narekujejo evropski buržuji, so tudi izjemno visoki prejemki funkcionarjev, ki delujejo v inštitucijah Evropske unije.

Če omenimo zgolj dva slovenska funkcionarja. Oba sta sicer levičarja.

Prvi je Milan Martin Cvikl (Milan M. Cvikl) uslužbenec evropskega računskega sodišča.

Milan M. Cvikl prejema mesečno bruto plačo nekaj več kot 21.000 evrov mesečno, od tega njegova osnovna plača znaša 17.300 evrov mesečno. Z raznimi dodatki se povzpne na nekaj čez 21.000 evrov mesečno.

Milan M. Cvikl – Osnovna bruto mesečna plača: 17.300 evrov

Preberite si tudi članek:

Slovenske novice: Mastno plačani evrofunkcionar Cvikl se je vrnil v Slovenijo

Še bolj plačan je Janez Potočnik, evropski komisar za okolje, ki prihaja iz Slovenije.

Janez Potočnik je še bolj plačan kot Milan M. Cvikl. Janez Potočnik ima vsaj 20.287 evrov osnovne bruto mesečne plače, na to pa pridejo še dodatki v znesku 15 % od osnovne plače, to je nekje 3041,85 €.

Na to ogromno vrednost pa imajo evropski komisarji na voljo še 600 € mesečnega dodatka za zabavo. Vse skupaj znese nekaj manj kot 24.000 evrov bruto plače mesečno.

Janez Potočnik: Osnovna bruto mesečna plača: vsaj 20.287 €

Preberite si tudi članek:

24ur.com: Evropski komisar v mandatu zasluži več kot milijon evrov

Ravno skozi ta podatek je zelo enostavno razumeti, zakaj Janez Potočnik, katerega je slovenska levica želela za svojega mandatrskega kandidata, ni sprejel odločitve, da postane slovenski premier. Preprosto bi se mu plača in s tem skoraj plemiški standard močno zmanjšala, če bi prišel v Slovenijo in postal premier.

Upamo, da ne bo Milan Kučan nekje iz političnega ozadja ravno Janeza Potočnika v prihodnosti nastavljal kot novega mandatarja politične levice, ko mu poteče mandat v Evropski komisiji. Slovenija preprosto ne potrebuje nekega evropskega buržuja na svojem čelu.

Ko smo pa že pri Sloveniji. Eno najbolj točnih političnih analiz slovenskega dogajanja je pred časom povedal politični analitik, ki sploh ni Slovenec (čeprav zna govoriti slovensko). Gre za Davora Gjenera, hrvaškega novinarja in političnega analitika.

On je povedal naslednje.

Intervju z gospodom Davorjem Gjenerom

Torej, povedal je, da so zahodne države (predvsem ZDA in Bruselj) pri obstoječi politični konstelaciji želele na mestu premierja Janeza Janšo, ker vedo, da bo ta bolj poslušen hlapec zahoda, predvsem Angele Merkel. Zoran Janković jih je motil predvsem zato, ker je bil neznan, zaradi česar nanj ne bi mogli imeti takšnega vpliva. Razlog ni bil neka mafijoznost Zorana Jankovića, kot se je želelo prikazati. To je bila bolj diplomatska igra. Pač, morali so najti en oprijemljiv razlog, zakaj ga ne marajo, da bi namesto njega prišel nekdo, ki ga bo lažje nadzirati. To je ob trenutni politični konstelaciji Janez Janša. Pri Zoranu Jankoviću so se bali, da ta ne bo tako vestno skrbel za varčevalne ukrepe in jih ne bo tako vestno poslušal, kot bo to počel Janez Janša.

Zorana Jankovića se je Bruselj bal predvsem zato, ker ga ne poznajo in se bojijo, da ne bo tako zelo vodljiv kot Janez Janša. Besede o njegovi moralni oporečnosti so bile zgolj izgovor za javnost, zakaj ga ne marajo. 

Še posebej takrat, ko je propadla ideja o tretjem človeku, tehnokratu, ki bi ga v ozadju podprle vse politične stranke, kar je predlagal sredinski trojček z Državljansko listo na čelu.

Janez Janša je prevzel vlogo Maria Montija za področje Slovenije s to razliko, da je Mario Monti tehnokrat, Janez Janša pa je politični premier, katerega pa tehnokratsko vodi Bruselj oziroma delno Angela Merkel.

Je Janez Janša slovenski hlapec evropske buržoazije?

Če se vrnemo k bistvu članka.

Evropska unija kaže izjemno dvoličnost predvsem s tem, ker sama drugim državam narekuje hude varčevalne ukrepe, sama pa deluje v čistem nasprotju s temi ukrepi, deluje razsipno, plemiško, buržujsko. Gre za kopico buržujev, ki jim zaradi njihovega plemiškega stila življenja preprosto ne gre verjeti, da govorijo resnico.

A očitno jim je uspelo v različnih državah nastaviti svoje politične hlapce. V Sloveniji je to Janez Janša, v Italiji tehnokratski Mario Monti.

Očitno pa je, da se ljudstvo čedalje bolj upira takšnemu hlapčevanju. Ali mu bo tudi uspelo, ali bodo protesti v prihodnosti zamrli, se bo pa še videlo.

Za konec naj še povemo, da so varčevalni ukrepi žal nujni. Prav tako imamo sami visoko spoštovanje do Angele Merkel, vendar očitno nekateri zelo radi pridigajo o varčevanju drugih in jim narekujejo drakonske varčevalne ukrepe, sami pa niso sposobni pri sebi varčevati niti malenkostno. To pa je velika dvoličnost, ki obstaja v Evropski uniji. Gre za totalno socialno in splošno nepravičnost, ki obstaja v tej zvezi držav in je pogojena s slabo vodenim kapitalizmom.