sobota, 21.februar.2015 - 11:13

Ali gredo samomorilci v nebesa? Odgovor je da.

Mnogi posamezniki, ki se odločijo za samomor, sploh pa tisti, ki so verniki, se soočijo tudi z vprašanjem, ali bodo zaradi dejanja samomora šli v pekel, ali pa bodo tudi njim ponujena vrata v nebesa. Vsi ti ljudje so lahko potolaženi, saj tudi njih čakajo nebesa.

nebesa

Pekel, pred katerim svarijo številne religije, v klasičnem smislu besede (kot ga upodabljajo nekateri) sploh ne obstaja.

pekel_ne_obstaja

V Sloveniji se je začela sezona samomorov, ki se vsako leto skoraj tradicionalno začne z začetkom pomladi. Zato se povečuje število člankov o najdenih truplih v rekah, v stanovanjih, o prometnih nesrečah, predvsem na železniških tirih in podobnih smrtih.

Spomladi si ljudje v Sloveniji odvzemajo svoja lastna življenja kot po tekočem traku. V času krize je teh samomorov še toliko več.

Povečano število samomorov spremljajo tudi filozofska vprašanja, predvsem pri tistih, ki verjamejo v Boga, o tem, kaj se zgodi s človeško dušo samomorilcev, torej ali je res, da samomorilci končajo v peklu.

Po verovanju večine religij je človeško življenje nekaj, kar ni v lasti človeka samega, ampak Boga in le Bog lahko odvzame človeku življenje. Če človek sam stori samomor, je po takšnem verovanju storil velik greh, odmaknil se je od Boga in zato je v onstranstvu kaznovan z večnim peklom.

Takšna logika večine religij je popolnoma zgrešena.

Resnica je zelo drugačna.

Bog namreč vsakemu posamezniku da svobodno voljo. In ta svobodna volja zajema tudi prosto odločitev o končanju lastnega življenja.

Ob predpostavki, da obstaja Bog in da obstaja življenje tudi po smrti, je mogoče na podlagi številnih primerov z veliko gotovostjo zaključiti, da samomorilci po samomoru ne pridejo v noben pekel.

Pekel v pravem smislu besede niti ne obstaja.

Duša po smrti gre skozi revizijo življenja, ko vsak posameznik dobi na vpogled, kaj je počel v življenju in kako so njegova dejanja vplivala na druge, kakšne posledice so imela.

Tako velja tudi za dejanje samomora. Posameznik lahko vidi, kako je njegov samomor vplival na življenje drugih ljudi. Pogosto se mu predstavi tudi to, kaj vse je zamudil s tem, ko je storil samomor. Torej, kakšno življenje bi ga čakalo v prihodnosti, če ne bi storil samomora.

Ponavadi duša po smrti ohrani določene značilnosti, kot jih je imela v življenju na zemlji, zato samomorilci pogostokrat vso svojo negativnost lahko prenesejo tudi v onstranstvo in tako sami sebi povzročajo pekel po fizični smrti.

Po določenem verovanju lahko samomorilci, ki uspešno storijo samomor, ostanejo v nekem medprostoru (to ni pekel), preden gredo v svetlobo, do časa, ko bi umrli naravne smrti. V tem medprostoru imajo tudi precej časa za razmislek o svojem življenju in svojem samomoru.

Ni pa nujno, da se to res zgodi.

Določene duše lahko kljub samomoru zelo enostavno preidejo v takoimenovana nebesa.

To so duše, ki kljub samomoru na Zemlji umrejo duševno pomirjene.

Skratka. Samomor nikakor ne vodi v pekel in ni nobeno dejanje, ki bi ga Bog ne vemo kako obsojal.

Če je nekdo s samomorom pomirjen in če s tem dejanjem ne povzroči trpljenja ostalim bližnjim na Zemlji, potem lahko zelo enostavno preide v onstranstvo, tako kot to velja za tiste, ki so umrli naravne smrti.

Religije so dejansko načrtno vzpostavile strah v ljudi, češ da storitev samomora avtomatično pomeni, da bo šla duša samomorilca v pekel. S tem so želele vpregniti ljudi, da ti ostanejo na tem svetu ob vseh slabih stvareh, ki se jim dogajajo in tudi zato, da ne bi ljudje ob vsakršnem, tudi manjšem izzivu enostavno posegli po samomoru.

Res je, da se človek ne sme ubiti kar tako, zaradi malenkosti, zato je pred samomorom potrebno premisliti, ali samomor resnično pomeni prekinitev nekega življenja, ki je nesmiselno.

Tisti, ki to dobro premislijo in se odločijo za samomor, ker vidijo, da je samomor zanje najboljša rešitev, ki ne bo prizadela skoraj nikogar (recimo osamljeni ljudje, ki živijo sami, izolirani od drugih in nimajo nikogar, katerega bi njihova smrt močno prizadela), takšni ljudje nimajo težav v onstranstvu s prehodom v takoimenovana »nebesa«.

Vsak samomor torej zagotovo ne vodi v pekel, ki dejansko sploh ne obstaja v klasičnem smislu besede.

Pomembno je le, da je duša tistega, ki stori samomor, pomirjena z dejstvom, da bo končala svoje življenje s samomorom.

Takšna duša skoraj zagotovo ne bo imela težav s prehodom v onstranstvo.

Učenja večine religij pa je potrebno jemati z zadržkom. To je bolj kot ne lari fari.

Vedoč ta dejstva, sami nismo takšni nasprotniki samomorov, kot marsikdo drug.

Samomor zna namreč biti pogostokrat tudi rešitev za posamezne ljudi.

Vendar nujno potreben je premislek posameznika, ali obstaja še nekaj, zaradi česar mora ostati na tem svetu. Če tega razloga ni, potem lahko mirno umre, brez občutka slabe vesti.

Na žalost ta svet ni ne pošten ne pravičen za vse. Za nekatere ljudi je zelo nepravičen.

Tiste, ki življenje na tej Zemlji močno tepe, lahko umrejo bodisi kot največji bedniki na dnu, bodisi razvijejo kakšno duševno bolezen, bodisi se priklonijo nevarnim skupinam, bodisi storijo samomor in se rešijo bremena nepoštenega življenja, ki ga imajo na Zemlji.

Dejstvo je, da samomor ni nujno nekaj slabega, še najmanj pa vodi v nek pekel, kot to čisto napačno poučujejo nekatere glavne religije.

Vsak posameznik ima pravico do lastnega življenja in tudi pravico do lastne smrti. Pravica do odvzema lastnega življenja ni izključna pravica Boga.

Kot je znano, je Bog dal ljudem pravico svobodne volje, svobodne izbire. Tudi samomor je pravica svobodne izbire, mora pa biti temeljito premišljena, da ne povzroči škode drugim ljudem na tem svetu.

Zato sami samomorilcev za razliko od večine ljudi v Sloveniji ne gledamo z visokega, ampak kot ljudi, ki so sprejeli odločitev.

Za nekatere ljudi je bila odločitev o samomoru napačna, spet za druge je bila pravilna.

Samomor tako zagotovo ne pomeni poti v pekel, ampak je lahko za nekatere tudi bližnjica do nebes. Bistveno pa je, da je odločitev o samomoru zelo pretehtana.

Torej. Samomorilec mora dobro pretehtati, ali je še vredno živeti, ali lahko nekoga močno prizadene s svojim dejanjem (tu so mišljeni predvsem njegovi bližnji, če jih ima, ne kar vsi povprek, ne npr. kakšni bežni znanci) in ali ima sploh še kakšno perspektivo v življenju.

Na podlagi tega tehtnega premisleka se lahko potem odloči, ali je samomor prava rešitev in ali je pomirjen s to odločitvijo. V tem primeru ne bo imel težav s prestopom v onstranstvo.

Predvsem verniki pa morajo vedeti nekaj.

Bog ni edini lastnik posameznikovega življenja, ampak je lastnik tega življenja tudi sam posameznik, zato samomor ni dejanje, ki bi vodilo v pekel.

Ta argument, ki ga ima večina religij, je zelo napačen. Če bi bilo to res, potem noben ne bi smel umoriti nikogar, pa poglejmo, kaj se dogaja na svetu, koliko umorov, tudi množičnih umorov. Vprašajmo se. Ali ima nekdo pravico kar tako nekoga ubiti, po možnosti še brez kakšnega razloga. In še to. Ali ni imel nekdo, ki je umrl po nedolžnem, pravice živeti, pa mu je nekdo to pravico odvzel – drugi človek ali nesreča ali žival, karkoli že. Torej obstaja veliko primerov, kjer so ljudje izgubili življenje na nenaraven način.

Če pogledamo na stvari na ta način, lahko ugotovimo, da je tudi samomor pravica človeka.

Tudi samomor je lahko del neke vnaprej določene življenjske poti človeka.

Da ne bo pomote. Sami s tem člankom ne zagovarjamo samomorov. Smo pa proti temu, da se ljudi straši z nekimi neresnicami, kar zadeva samomore, kar v končni fazi pripelje do tabuizacije samomorov in samomorilcev.

Samomorilci ne gredo v pekel. To je potrebno vedeti, kajti v prihodnje se bo število samomorov močno povečalo in takšno spoznanje bo za vse dobrodošlo. Predvsem bo dobrodošlo z vidika dejstva, da duša samomorilca najenostavnejše preide v onstranstvo takrat, ko je pomirjena s samomorom. Strahovi posameznika so največja ovira samomorilcev za prehod v onstranstvo (prehod v svetlobo – obrazložitev – duša po smrti lahko ostane v medprostoru, ali pa gre v svetlobo – za dušo, da postane svobodna, je pomembno, da gre v svetlobo in ne ostane v medprostoru). Predvsem religije so tiste, ki v posameznike vsajajo te strahove in jim s tem delajo škodo, saj zaradi vsajenih napačnih naukov ne umrejo pomirjeni, ampak njihove duše po fizični smrti razžira strah pred peklom, ki pa sploh ne obstaja v klasičnem smislu besede.



Značke prispevka: , ,

Komentarji (1)

 

  1. admin pravi:

    Odločitev o življenju ali smrti

    Na Dossier korupcija opažamo kar precejšnje zanimanje za članek “Ali gredo samomorilci v nebesa? Odgovor je da.”, kar kaže na dejstvo, da je veliko ljudi, ki razmišlja o samomoru, v stiski, kar zadeva vprašanje, kam bo šla njihova duša po smrti.

    Upamo, da jim bo ta naš članek v pomoč in bodo potolaženi sprejeli kakršno koli že odločitev o svojem življenju.

Odgovorite