Dossier korupcija

sreda, 9.december.2015 - 05:55

Povojne poboje lahko z določenih aspektov enačimo z bojem proti terorizmu

 Desna politična opcija v Sloveniji z izpostavljanjem povojnih pobojev krepi lastno radikalizacijo.

Desna politična opcija v Sloveniji vseskozi razpihuje tematiko o povojnih pobojih, vendar na svoj način, ki ne odseva prave resnice.

Da bi predvsem mlajšim generacijam čim lažje ponazorili, kaj povojni poboji v Sloveniji, ki so se zgodili po drugi svetovni vojni, dejansko so, se bomo poslužili primerjave.

In sicer lahko povojne poboje primerjamo z bojem proti terorizmu, recimo bojem z islamsko državo.

Kot je znano, se skoraj vse države v svetu borijo proti terorizmu in pri tem so neizprosne.

Ko gre za islamsko državo in njene borce, ponavadi ni vojnih ujetnikov, saj obstaja neko pravilo, da je potrebno borce islamske države, ki se jih dojema kot teroriste, v celoti iztrebiti.

Tako vojaške enote, ki zasedejo kakšne položaje, na katerih so bili teroristi, le te zasedejo na način, da se v celoti znebijo teroristov, tako da ne ostane več noben živ. Zajete teroriste ponavadi pobijejo. Torej. Do teroristov ne kažejo nobene milosti.

Podobno je bilo pri povojnih pobojih.

Vedeti je potrebno, da se druga svetovna vojna ni končala v celoti na datum, ko naj bi je bilo konec po nekem dogovoru, to je 9.5.1945, ampak so se določene akcije vodile tudi po tem datumu.

Ena od akcij neposredno po razglasitvi konca vojne je bila akcija čiščenja terena od kolaboracionistov in sodelavcev okupatorja.

Čeprav morda z današnjega gledišča to zveni nekoliko kruto, je pa takrat to bilo mišljeno kot rešitev problema kolaboracionistov.

Po razglasitvi konca vojne se je znotraj populacije iskalo ljudi, ki so sodelovali z okupatorjem in se jih je vodilo na mesta, kjer so bili pobiti.

Ti ljudje so bili obsojeni sodelovanja z okupatorjem v ad hoc procesih, na neke vrste hitrih sodiščih, kjer se je ugotavljalo njihovo krivdo, kazen za katero je bila pa smrt.

Ljudi se je vodilo na posamezna mesta, kjer se jih je pobilo.

Ta dejanja oblasti in tudi sami ljudje niso obešali na velik zvon, ampak se je to dogajalo bolj potihoma, o tem se ni govorilo.

V povojnih pobojih so končali tako tisti, ki so jih našli doma in jih obsodili sodelovanja z okupatorjem, kot tudi tisti, ki so jih zahodne države kot ujetnike izročile nazaj Jugoslaviji, da pač ta »poskrbi« zanje.

Tako kot sedanji centri oblasti v svetu nimajo milosti do teroristov, pa tudi tedaj, neposredno po koncu druge svetovne vojne, ljudje niso bili najbolj navdušeni nad sodelavci okupatorja, zato so ljudje sicer molče šli čez dejstvo, da bodo sodelavci okupatorja pobiti v posebnih, tihih akcijah povojnih pobojev.

Slovenska politična desnica želi na vsak način sicer rehabilitirati po vojni pobite in jih izpostaviti zgolj kot žrtve, ki niso bile povezane ne s partizani, ne z okupatorjem, ampak so se borili za domovino.

Zgodovinska dejstva pričajo drugače.

Namreč. Domobranci so v času, ko je bil nemški tretji rajh najmočnejši, na ljubljanskem stadionu na Hitlerjev rojstni dan, 20.4. 1944, s prisego zaprisegli zvestobo Adolfu Hitlerju in takratni nemški vojski.

Domobranska prisega zvestobi Adolfu Hitlerju

Domobranska zaprisega – videoposnetek.

Protikomunistično in pronacistično domobransko zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1944.

Skratka. Kolaboracionizem je bil očiten.

Tako, kot se sedaj teroriste dojema kot ljudi, do katerih je potrebno voditi boj brez milosti, je bila tudi percepcija kolabarocionistov predvsem med drugo svetovno vojno in neposredno po njej enaka. Šlo je za ljudi, do katerih ne sme biti milosti.

Veliko vlogo pri želji po rehabilitaciji po vojnih pobitih igra slovenska katoliška cerkev, ki obsoja takšna dejanja.

Vendar potrebno je vedeti naslednje. Za mnoge ljudi, ki so verni po katoliškem verskem izročilu, so po vojni pobiti ljudje bili po njihovi percepciji takšni, da so njihove duše končale v peklu, torej so imeli svoj greh.

Tu gre za kolektivni greh kolaboracionizma z okupatorjem.

Torej. Ljudje, ki so bili po vojni pobiti, so bili percepirani kot nekaj slabega, kot vojaški kolaboracionisti, ki so se povezali z okupatorjem in so delovali proti lastnemu narodu.

In zaradi tega so doživeli kazen.

Kot že rečeno, politična desnica želi rehabilitirati določene ljudi.

Če potegnemo paralelo. Nemčija je priznala krivdo za grozote druge svetovne vojne, ki jih je povzročil nemški tretji rajh z Adolfom Hitlerjem na čelu, v Sloveniji, pa še v kakšnih drugih vzhodnoevropskih državah, pa nekateri niso sposobni lastne samokritičnosti in niso sposobni sprejeti odgovornosti za kolaboracijo z nemškim okupatorjem in raje potvarjajo zgodovino, da bi se izognili zgodovinski krivdi.

Zato o povojnih pobojih govorijo kot o zločinu komunistične revolucije, čeprav je šlo pri povojnih pobojih predvsem za kaznovanje kolaboracionizma s fašističnim in nacističnim okupatorjem, vsaj kolektivno, skupinsko gledano.

Zatorej je potrebno povojne poboje po našem mnenju šteti zgolj kot eno zadnjih poglavij druge svetovne vojne. Z današnjega vidika se povojni poboji morda zdijo prekruti, saj je Evropa od takrat (morda) v določenih pogledih napredovala, vendar takrat so bili pač sprejeti kot rešitev za kolaboracioniste. Pa še niso vseh pobili. Če bi takrat pobili vse, potem sedaj ne bi imeli tako močnih političnih strank v recimo Sloveniji, ki jih lahko označimo kot naslednike domobranske ideje. Torej. Del teh ljudi in njihovih idej je ostal.

V Sloveniji je sicer veliko govora o tem, kaj narediti s kostmi po vojni pobitih, ki so jih našli.

Na desnici si sicer prizadevajo, da bi se vse kosti izkopalo in se te ljudi zakopalo v zasebne grobove, vendar tu nastopi problem finančne narave, saj bi bila ekshumacija žrtev morda nekoliko predraga in prezamudna stvar, zaradi česar obstajajo tudi ideje, da posmrtni ostanki ostanejo, kjer so, in se mesta zgolj označijo.

Tudi z napisi povzročajo težave, saj se leve in desne politične sile ne morejo zediniti, kako primerno označiti mesta povojnih pobojev.

Sami tu podajamo predlog.

Povojne poboje bi sami označili z napisom.

»Tu se nahajajo posmrtni ostanki ljudi, ki so bili pobiti po drugi svetovni vojni zaradi obtožb, da so sodelovali z okupatorjem.«

Predlog napisa za označitev mest povojnih pobojev.

Ta napis bi nekako najbolj odseval resnico, vsaj za večino pobitih.

Torej. Do pietete so kot mrtvi po vojni pobiti upravičeni, nikakor se pa ne sme spregledati dejstva, da so ti ljudje pobiti z razlogom oziroma zaradi konkretne krivde. Torej. Ne more se jih dojemati kot nedolžne, ampak nosijo lastno ali kolektivno krivdo sodelovanja z okupatorjem.

Problem povojnih pobojev je tudi v tem, da desna politična opcija v Sloveniji zlorablja povojne poboje za demonizacijo nasprotne politične strani, ko želi prikazati nasprotno stran kot zločinsko ravno na podlagi obtožb o povojnih pobojih. Pri tem pa povojni poboji pogosto desnici služijo tudi kot nek paravan za prikritje njihovih slabosti in sovražnosti.

Če gledamo sedanjo politično situacijo, je politična desnica v Sloveniji, predvsem ena od teh strank, tista politična sila v državi, ki promovira sovraštvo, nestrpnost, ksenofobijo, negativni nacionalizem, nepošteno delovanje, torej vse tisto negativno, gre za promocijo izrazito nevarnih in skrajnih desničarskih idej pod krinko desnosredinskosti, ki pa to ni, ampak gre za skrajno desničarstvo.

Stranke z levice in sredine pa so po našem mnenju bolj zmerne, recimo temu moderne evropske stranke.

Ravno vprašanje povojnih pobojev posamezne politične stranke na desnici zlorabljajo za radikalizacijo, predvsem za radikalizacijo svojega sovraštva do drugače mislečih političnih struktur, predvsem do levice, ki jo označujejo za rdečkarsko, komunistično, zločinsko (zaradi povojnih pobojev in udbe).

Čeprav pa je resnica ravno nasprotna. Leva (in levosredinska) opcija v Sloveniji je nosilka neke zmernosti v državi.

Problem slovenske politične desnice je v tem, da je preveč radikalna.

SDS je totalno radikalna stranka po našem mnenju, čeprav tega ni mogoče sklepati po njenih evropskih poslancih, ki so malo bolj zmerni, SLS in NSI sta se svoj čas malo bolj pomaknili k sredini, vendar sta spet zdrsnili na desno.

Tako da v Sloveniji desnosredinske opcije skorajda ni.

Ravno povojni poboji pa so tema, ki zelo radikalizira slovensko politično desnico in jo postavlja v skrajnost in sovraštvo.

Človek dobi občutek, kot da politična desnica povojne poboje izrablja za radikalizacijo.

Povojne poboje se želi prikazati kot višek zločinskosti, kar desnici daje neko pravico, da je sama radikalna in sovražna do nasprotne opcije, ki naj bi zagrešila povojne poboje v preteklosti.

Povojni poboji z napačno interpretacijo s strani desnice ustvarjajo neko podobo, ki ne odseva realnosti.

V Sloveniji imamo radikalno politično opcijo, ki povojne poboje kolaboracionistov zlorablja za napade in omalovaževanje ter očrnitev nasprotne politične opcije, ki v današnjem času predstavlja tisto zmerno politično opcijo, ki je bolj miroljubna in strpna.

Kar je najhujše, je pa to, da po drugi svetovni vojni pobiti ljudje niso neka skupina, ki bi jo lahko tako enostavno označili za nedolžne žrtve. Sploh ne. Gre za skupino ljudi, ki nosijo krivdo in niso bili pobiti čisto brez razloga.

Po vojni pobiti so v narodu Slovenije, oziroma tedanje SFRJ, bili percepirani praktično enako kot so sedaj percepirani teroristi, recimo teroristi islamske države. Bili so percepirani kot zlikovci in državni sovražniki.

In žalostno je, da določene politične opcije svoje politično delovanje temeljijo na obosdbah poboja takšnih ljudi.

In tu se tudi skriva dobršen delež razlogov, zakaj je tako nemogoče doseči spravo v slovenskem narodu, kar zadeva polpreteklo zgodovino.