Dossier korupcija

petek, 21.januar.2011 - 10:35

Se Aleš Primc spet laže? Ne verjamemo, da obstajajo homoseksualni aktivisti, ki bi javno pozivali k umiku “spornih” členov Družinskega zakonika.

Sicer smo si rekli, da več ne bomo pisali o ideoloških temah, med drugim niti o Družinskem zakoniku, vendar laži nekaterih ljudi so nas pripravile do tega, da se spet oglasimo tudi v zvezi s tem.

Aleš Primc je povedal, da nekateri aktivisti za pravice homoseksualcev javno pozivajo k temu, da se sporni členi Družinskega zakonika popravijo.

To njegovo mnenje so sprva na zelo vidnem mestu izpostavili v članku na RTV Slovenija, imamo posnetek stare verzije strani, med samim pisanjem tega našega članka smo pa zasledili, da so besede Aleša Primca potem spravili v droben tisk pod sliko Aleša Primca.

Predstavitev izjave Aleša Primca na RTV Slovenija

Izsek iz spletnega članka RTV Slovenija.

Sami tega nasprotovanja členom nismo zasledili, ampak ravno nasprotno.

Dejstvo je, da se v določenih političnih krogih levice in pri določenih intelektualnih krogih (če se lahko tudi sami štejemo mednje) pojavljajo pomisleki, da bi bilo dobro premisliti o tem, da se “sporne” člene kazenskega zakonika za dobrobit Družinskega zakonika odstrani.

To sicer ni nova ideja. Že minister Svetlik je že na začetku procedure sprejemanja tega zakonika povedal, da bi bilo morda tako boljše. Morda je v tistem času deloval njegov poziv nekoliko homofobno, vendar očitno se je zavedal, kakšne strukture ljudi oblačijo na slovenski politični sceni, da bi lahko povzročale hude težave temu zakoniku v primeru obstoja določenih pravic v njem posameznim ljudem, do katerih so te osebe sovražne in nestrpne.

Minister za delo, družino in socialne zadeve, Ivan Svetlik, se je že med ustvarjanjem Družinskega zakonika zavedal, da v Sloveniji obstajajo močne homofobne silnice, ki bi utegnile ovirati sprejetje zakonika zaradi členov, ki dajejo enake pravice tudi istospolno usmerjenim.

Vir: Vlada.si

Ne spomnimo pa se, da bi homoseksualni aktivisti pozivali k temu. Ravno nasprotno. Po tem, ko smo recimo sami v enem naših člankov (o razvojni klavzuri vladnih strank in njihovih prioritetah) napisali komentar znotraj članka, v katerem smo zapisali, da bi bilo morda dobro premisliti o tem, da se prvotno v besedilo zakonika ne daje členov, ki bi lahko ogrozili sam zakonik, so recimo v časopisu Dnevnik objavili mnenje enega od homoseksualnih aktivistov, ki je bil izrecno proti tovrstni ideji.

Če podamo del našega članka na to temo – v določenih delih teksta smo bili kar malo ostri, naj nam bo oproščeno:

Razpravljali pa bodo tudi o Družinskem zakoniku. Ta del bomo malo bolj pokomentirali. Glede tega naj povemo, da smo sami želeli pred nekaj meseci napisati članek, kjer bi pozvali o premisleku glede tega, da bi se umaknil člen, ki dovoljuje istospolnim osebam posvojitev otroka, vendar smo spremenili politiko na Dossier korupcija in smo se odločili, da vse članke, ki obravnavajo omenjeno tematiko, in še nekatere druge ideološke teme umaknemo, zatorej tega članka nismo nikoli realizirali. Čeprav sedaj opažamo, da so očitno tudi drugi za umik tega člena. Nas ta člen v Družinskem zakoniku sicer sploh ne moti, še več, po našem mnenju predstavlja enega najbolj plemenitih členov z vidika enakosti pravic za vse ljudi. Umik tovrstnega “spornega” člena (ki je sporen samo zaradi primitivnosti nekaterih ljudi, ne pa zato, ker bi bil dejansko sporen) pa je očitno potreba zavoljo zaščite celotnega Družinskega zakonika. Na žalost je Slovenija izredno primitivno okolje v pogledu nestrpnosti. Ravno homofobija pa je po stopnji sovraštva ena najhujših, če ne kar najhujša oblika nestrpnosti v Sloveniji. Slovenci so torej nekako najbolj nestrpni ravno v pogledu istospolnosti, kar dokazujejo številni negativni dogodki. Če se osredotočimo na istospolnost, lahko rečemo, da že zgolj domneva, da je nekdo istospolno usmerjen, v takšni družbi, kot je slovenska, lahko povzroči izjemno negativne reakcije predvsem primitivnih in sovražnih skupin ljudstva, ponekod celo socialno izključitev posameznikov, za katere se domneva, da so istospolno usmerjeni. Gre za izjemno ukoreninjeno sovraštvo do posameznih skupin v tej državi, ki meji na fašizem. Na žalost Slovenija kaže svoj “gnili” obraz že s tem, da je na mestu podpredsednika Državnega zbora Republike Slovenije imenovana oseba, ki bi si zaradi širjenja sovraštva v poštenih razmerah prej zaslužila kakšno mesto v zaporni celici kot pa mesto podpredsednika slovenskega parlamenta – ta oseba je po našem mnenju sramota za Državni zbor, razmere na tem področju pa kaže tudi priljubljenost strank, ki podpirajo tovrstno sovraštvo med slovensko populacijo. To so stranke SDS, SNS, sicer tudi NSI (ki pa ni tako priljubljena, ker je percepirana kot cerkvena stranka, po drugi strani ji je pa veliko privržencev “pojedla” SDS, ki ima željo postatí edina stranka desnice). Nekateri so sposobni v svojem sovraštvu narediti čisto vse, da zatrejo posamezne osebe, zatorej je razumljivo, da bodo v svoji primitivni nestrpnosti naredili čisto vse, da zatrejo tudi Družinski zakonik v sedanji obliki. Zatorej morda za začetek res ne bi bilo slabo, da se “sporni” člen zakonika umakne in se zaenkrat najdejo morda drugačne oblike zakonodaje, ki bi dale izvzete zakonske možnosti posameznim ljudem na kakšen drugačen način. Nas sicer pri Družinskem zakoniku bolj moti člen, ki preveč kriminalizira “bojda” nasilje nad otroci, v smislu, da se kriminalizira že kakšna vzgojna klofuta, ki seveda ni najbolj primerna, ampak se je ne da okarakterizirati kot neko nasilje. Ta člen je tisti, ki je morda do določene mere dejansko sporen, ne pa tisti, katerega imajo določene primitivne strukture slovenskega življa za spornega. Vztrajanje LDS-a v pogledu enakosti pred zakonom za vse ljudi ne glede na osebne okoliščine posameznikov je hvalevredno, vendar vprašanje je, ali je Slovenija kot družba sposobna iti čez lastno globoko ukoreninjeno sovraštvo in nestrpnost. O tem močno dvomimo. No. Toliko o tem.

Če podamo še Dnevnikov videoprispevek.

Gejevski aktivist Mitja Blažič o Družinskem zakoniku

Videoprispevek iz portala Dnevnik.si.

Skratka. Sploh ni res, da bi homoseksualni aktivisti javno pozivali k umiku določenih členov iz Družinskega zakonika, ampak ravno nasprotno. Zavzemajo se za ohranitev teh členov. Kar je pa tudi pravilno delovanje z njihove strani, saj je to praktično bistvo njihovega aktivizma. Mi ne vemo, kakšen bi bil to aktivizem, če bi se javno zavzemali proti nečemu, kar je v bistvu njihovega boja za pravice. Aleš Primc se je očitno zelo zlagal.

V omenjenem prispevku je sicer zapisano, da so aktivisti identificirali tiste, ki so homofobni.

Sami smo te ljudi identificirali že dosti prej v naših člankih na to temo, ki pa smo jih umaknili po spremembi politike na Dossier korupcija, ko smo sprejeli odločitev, da ne bomo več obravnavali ideoloških tem.

Že dolgo časa se ve, kdo so ti aktivisti. Gre za katoliško cerkev (kjer izstopajo homofobni duhovniki tipa Tadej Strehovec, tudi Anton Stres (ki je cerkveni boter Primčeve in Strehovčeve strani 24kul.si), potem stranka NSI, nekateri s cerkvijo povezani politiki iz stranke SDS in pa stranka SNS.

Takšne konkretne laži, ki jih je izjavil Aleš Primc, češ da homoseksualni aktivisti javno pozivajo k umiku določenih spornih zakonov, kar je čisti non-sence, to je nonsens, pa nas je spomnil še na en dogodek.

Po sili razmer se ukvarjamo z eno mučno zadevo, ki je vezana na to problematiko, saj gre za konkretne pritiske na fizično osebo na bazi homofobije, ki ima tudi politično konotacijo.

Ta konkreten primer se sicer tiče homofobnosti zgolj posredno.

In sicer. V Sloveniji so zaradi hudih kaznivih dejanj za nekaj več kot 5 let zaprli poslanca stranke SNS, Srečka Prijatelja, ki je bil med drugim tudi velik homofob, kar pričujejo tudi njegovi verbalni izpadi v parlamentu in izven njega. Gospod Srečko Prijatelj je bil zaradi izsiljevanja primorskega podjetnika Marjana Mikuža obsojen na 5 let in 2 meseca zaporne kazni, njegova soproga pa je dobila zgolj pogojno kazen.

Po sodbi in tudi zaradi predhodne afere bulmastifi, ki je bila politično zlorabljena za napad na določene strukture ljudi, kjer so se kopja, žalostno, lomila tudi prek homoseksualne populacije, jo nekateri povezujejo s stranko LDS, se je bes posameznih ljudi močno usmeril tudi na homoseksualce, že zato, ker je bil tudi sam Srečko Prijatelj zelo homofoben, tako kot celotna njegova stranka SNS.

Ve se, da je SNS za “kalvarijo” poslanskega mandata Srečka Prijatelja obtožila stranko LDS in Katarino Kresal. Po obsodbi Srečka Prijatelja se je homofobija v tej stranki samo še stopnjevala.

Če smo zelo prozaični. Tako kot je Hitler v svojem času mislil, da so Židje krivi za njegov neuspeh pri slikarski poti, želel je postati umetnik, in je zato, ter tudi sovražne ideologije zapriseženega katolika Heinricha Himmlerja prišlo do pogroma nad Židi, stranka SNS očitno meni, da so homoseksualci krivi za pogrom Srečka Prijatelja in težave stranke SNS. Še v včerajšnjih pogledih Slovenije Zmago Jelinčič Plemeniti ni mogel ne vzdržati se, da ne bi rekel kaj proti istospolno usmerjenih, kjer je osebno okoliščino označil tako, kot da je to nekaj spornega za vodenje vlade, čeprav ni niti najmanjše povezave med usmerjenostjo nekoga in njegovo poslovno ali upravno dejavnostjo. Skratka. Spet je izjavil neumnost na podlagi lastne nestrpnosti.

Zmago Jelinčič Plemeniti se je tudi na zadnjih Pogledih Slovenije na Televiziji Slovenija obregnil ob homoseksualce. Rekel je: “Na vladi imamo ignorante, narkomane, homoseksualce, vse, razen tistega, kar bi morali imeti. Hude besede ampak stojim za njimi”. Ne vemo, v čem bi homoseksualnost pomenila kakršnokoli hibo, ki vpliva na vodenje ali upravljanje. Edina hiba so nestrpneži, ki to osebno okoliščino predstavljajo kot problem in na ta način delajo škodo in krivico tem ljudem.

Po aretaciji in obsodbi Srečka Prijatelja je tudi Katarina Kresal tarča številnih kritik in poskusov diskreditacije. Napada jo predvsem stranka SNS.

Če po tej uverturi preidemo na omembo dogodka. Očitno zaradi sodbe zelo nezadovoljna profesorica na eni izmed slovenskih šol je pokomentirala tudi zaporno kazen izrečeno Srečku Prijatelju, kjer je rekla, da je bil Srečko Prijatelj obsojen po krivem in da ga je za zapahe spravila mafija, politična mafija. Pritrdili so ji določeni osebki, določeni študentje. Edino ena oseba je zagovarjala pravičnost sodbe.

Zadeva ne bi bila nič posebnega, pač nek postranski pogovor o aktualnih vprašanjih.

Vendar nato so šle stvari neko bolj zloveščo pot. Prišlo je do posrednih kritik osebe, ki je v tistem pogovoru podprla sodbo omenjenemu poslancu. Tudi v povezavi s politični aktivnostjo te osebe (kritike politične strani te osebe, očitno se je razvedelo, kdo stoji za določeno stranjo). Kazala se je očitna nestrpnost do te osebe z namišljenimi očitki o homoseksualnosti te osebe in načrtno osamitvijo le te.

Zanimivo je, da ta konkretna profesorica prek socialnega omrežja Facebook sodeluje z osebami, ki so pokazale daleč največ sovražnosti do konkretne osebe. To je pa res deplasirano početje nekoga, vsaj sami smo takšnega mnenja.

Vsa ta sovražnost ima politične implikacije v dveh stičnih točkah. Zaporna kazen Srečku Prijatelju in nestrpnost na bazi očitkov o istospolni usmerjenosti.

Ti dve implikaciji sta pa obe povezani z eno politično stranko. Stranko SNS.

Povezano neprimerno delovanje nekaterih oseb s ciljem degradacije in diskreditacije je šlo do takšne mere, da je bila omenjeni osebi povzročena izjemno velika škoda.

O tej zadevi je sicer obveščeno tudi Ministrstvo za notranje zadeve, tako da bi Katarina Kresal te zadeve morala poznati.

Vsakdo ima pravico do svojega mnenja in tudi izražanja nezadovoljstva nad določenimi aktivnostmi vlade, v končni fazi tudi nestrinjanja z obsodbo Srečku Prijatelju, kot tudi nestrinjanja od tradicinalne različnih življenjskih oblik.

Vendar. Če to preide v sovražnost in načrtno sovražno delovanje, pa kritika doseže raven sovražnosti, sovražnega govora, sovražnega delovanja, karkoli že.

V Sloveniji obstajajo izjemno negativne strukture v državi, ki žal dobivajo na svoji moči, sploh zaradi razklanosti leve politične opcije, ki jo bremenijo notranji spori med levimi strankami, kar je zelo žalostno.

Te strukture so bodisi povezane z radikalnimi predstavniki slovenske katoliške cerkve, bodisi z nacionalisti, ki se imajo za levičarje po duši, čeprav je njihov način delovanja zelo radikalen in značilen za radikalno desnico.

Stranka SNS predstavlja izjemno negativno politično silnico v državi, ki stopnjuje sovražnosti vseh oblik in je njeno udejstvovanje daleč preseglo meje zdravega domoljubja.

Na žalost zaradi kriminalnega delovanja nekaterih nestrpnih ljudi nastajajo velike žrtve. Gre za osnovne kršitve človekovih pravic, ki se dogajajo.

No. To je bolj splošen opis konkretnega dogodka, ki zelo pomenljivo kaže stopnjo duha in mentalne razmere v državi. Gre za stvari, ki so izjemno primitivne.

Zato je skrajno detestno poslušati laži nekaterih tipa Aleš Primc, ki govorijo, kako se nekateri aktivisti javno zavzemajo za umik domnevno spornih členov iz Družinskega zakonika. Sami tega nismo zaznali, smo pa zelo zaznali sovražnost nekaterih in do kakšne mere so nekateri sposobni iti, da bi to svojo nestrpnost realizirali.

Gre za kriminal neverjetnih razsežnosti. Gre za organizirani kriminal proti določenim ljudem.

Za stranko SNS se ne čudimo temu, ampak ne razumemo pa, kako lahko pri vsem tem sodeluje recimo ljubljanski nadškof Anton Stres. To nam pa ni jasno. Čeprav se ne bi popolnoma nič spremenili, če bi obstal za nekatere sporni člen Družinskega zakonika, delajo nekateri iz tega neko takšno paranojo, da je to resnično žalostno.

Sami tega ne moremo razumeti drugače, kot to, da imajo nekateri v sebi (pa ne mislimo na Stresa, da ne bo pomote) neko latentno homoseksualnost, za katero ne želijo, da bi privrela na površje in jo morajo zato na tako sovražen način zatirati. Te svoje strahove kažejo na dva načina. Bodisi so zelo homofobni, bodisi zelo radi govorijo o ženskah, kaj bi jim delali in podoben bla bla.

V določenih primerih pa gre tudi za politične implikacije, kjer se pa stigma istospolnosti uporablja kot priročno orožje za diskreditacijo, ponekod celo domneva istospolnosti na podlagi čistih malenkosti, ne vemo, barve glasu posameznika in podobnih malenkosti, ki jo nekateri potem spotencirajo na fokusiranje sovraštva na to osebo.

Sami smo mnenja, da je to zelo neprimerno in zahteva močne ukrepe.

Zelo nam je žal, da je levica, ki je glede tega bolj dovzetna, trenutno v slabem položaju, zaradi česar so na udaru določene populacije ljudstva.

Žalostno je, da so določene silnice uspele razbiti politično levico, kajti opustošen del levega političnega parketa lahko zapolnijo zelo neprimerne in sovražne politične silnice. To pa ni dobro. Ne vemo, kako se na levici nekateri tega ne zavedajo. Imamo občutek, kot da so se nekateri vdali v usodo. Kot da bi imeli pred očmi prizore iz znanega dela slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, Na klancu, kjer se ljudje vdajo fatalističnim idejam, torej fatalizmu, vdanosti v usodo. To je tako pesimistično in morbidno.

Žalostno je pa tudi, da zaradi lastnih političnih interesov tudi zmerne stranke desnice niso sposobne uvideti škodljivosti zbujanja sovražnosti na bazi takšnih stvari, ki bi morale biti v moderni družbi nepomembne.

Mislimo, da takšne stvari ne bi smele biti predmet razprtij, ker zelo negativno vplivajo na ljudi. Na žalost je Slovenija glede tega vprašanja še zelo nerazvita.

RTV Slovenija: Družinski zakonik: ali se civilni iniciativi omejuje svoboda govora?

Značke prispevka: homofobija