Dossier korupcija

nedelja, 6.marec.2011 - 10:26

Ljudje iz krogov blizu Janezu Janši naj bi naročili Silvu Komarju, naj se laže, kako je bil v trgovino z orožjem vpleten tudi Milan Kučan

Silvo Komar je rekel, da naj bi mu iz krogov blizu Janezu Janši naročili, da naj govori o tem, kako je v trgovino z orožjem vpleten tudi Milan Kučan in da če bo to storil, bo zanj dobro poskrbljeno. Ker je ponudbo zavrnil, je bil kmalu kaznovan z afero “mariborsko ‘humanitarno’ orožje”. Silvo Komar še trdi, da je enkrat dobil seznam nekaj 100-ih ljudi “za odstrel” (ki naj bi ga izdelali v vojaški obveščevalni službi Andreja Lovšina), ki bi jih morala njegova tajna služba tako ali drugače odstraniti iz Slovenije.

V orožarski aferi na dan prihaja vse več podrobnosti, ki mečejo slabo luč na nekdanjega obrambnega ministra Janeza Janšo in njegove najtesnejše sodelavce, od katerih nekateri tesno sodelujejo z njim tudi dandanes.

Predvsem v oddaji Pogledi Slovenije so nekateri sogovorniki v oddaji podali nove informacije.

Oddajo si oglejte tukaj.

Zelo veliko o omenjenem dogajanju smo zapisali v našem prejšnjem članku in dodatkih nanj. Vse si lahko preberete na naslednji povezavi:

Dossier korupcija: Janša naj bi za vsako pošiljko orožja, ki je šla prek Luke Koper na Hrvaško, prejel 250.000 USD (DEM ?!) podkupnine

V tem članku pa podajamo nove informacije, tako tiste iz omenjene oddaje Pogledi Slovenije, kot tudi informacije akterjev trgovine z orožjem, ki so jih ti podali po tem, ko je zadeva postala medijsko odmevna.

Eno bistvenih pričakovanj v sami zadevi je umik oznake zaupnosti iz poročila o slovenski trgovini z orožjem, Janševega poročila, katerega je Janša poslal tedanjemu predsedniku vlade Janezu Drnovšku.

Ob začetku slovenske osamosvojitvene vojne sta zaradi potrebe po oboroževanju Miloš Bukovec in Jože Pučnik poklicala Ludvika Zvonarja za pomoč pri dobavi orožja.

Republika Slovenija se je po koncu desetdnevne vojne odločila, da bo pomagala Republiki Hrvaški pri oboroževanju v obsegu, ki ne bo bistveno ogrozil obrambne sposobnosti Slovenije (zaradi strahu, da bi vojna lahko spet prišla tudi v Slovenijo, zaradi česar so del orožja želeli obdržati).

Transport orožja skozi Slovenijo je potekal prek Luke Koper do Kočevske reke, kjer je bil neke vrste logistični center in naprej po cestnih povezavah do najbližjega mejnega prehoda s Hrvaško, ali pa neposredno iz Luke Koper do Hrvaške meje brez postanka. Marin Tomulić je recimo omenjal Obrežje (Bregana) v Posavju, sicer pa se je orožje prevažalo tudi do reke Kolpe.

Zadeve je organiziralo tedanje slovensko obrambno ministrstvo pod vodstvom Janeza Janše, obveščevalna služba VIZ, ki je skrbela za nemoten prehod orožja čez mejo, je bila vodena s strani Mihe Brejca, o vsem pa je bilo seznanjeno tudi slovensko notranje ministrstvo, katerega je vodil tedanji notranji minister Igor Bavčar.

Slovenija je najprej pomagala Hrvaški, ko pa se je vojna razširila še v BIH, pa je Slovenija dobavljala orožje tudi v Bosno in Hercegovino.

Poleg legalnih poti orožja, ki jih je odobrila vlada Slovenije in so ustrezno dokumentirane, pa naj bi vzporedno potekala še nelegalna trgovina z orožjem, dodatno pa naj bi nekateri prejemali provizije v konkretni trgovini z orožjem. Torej obstaja legalni in nelegalni del (prekupčevanje) trgovine z orožjem. Nelegalni del naj bi se prikrival z legalno pomočjo v orožju Hrvaški in BIH-u.

Trgovino z orožjem sta preiskovali dve parlamentarni komisiji. Leta 1993 leta jo je vodil Zoran Madon, ki je po vodenju komisije v popolnosti odšel iz politike in javnega življenja, drugo, tisto iz leta 1999 pa je vodil Rudi Moge.

V trgovini z orožjem je prihajalo do:

– policijskih preiskav
– ponarejanja dokumentacije
– uničevanja dokumentacije
– postavljanju bomb
– ugrabitev, tako doma kot v tujini
– diskreditacij

Ko je JLA zapustila Slovenijo, je v vojašnicah JLA pustila precej svojega orožja. To orožje naj bi nato Slovenija prodajala v druge države bivše SFRJ, kjer je divjala vojna.

Hrvati naj bi orožje večkratno preplačali glede na njihovo dejansko vrednost, tako so nekateri v Sloveniji s to prodajo zelo bogato služili.

Pri trgovini z orožjem so bile 3 ravni prodaje orožja:

– s protidobavami
– z gotovino
– z nakazili denarja na bančne račune v tujini (slovenska podjetja v Švici in Liechtensteinu)

V trgovini z orožjem se kot ena ključnih figur omenja Andrej Lovšin, v tistem času vodja Vojaške obveščevalne službe VOS. Kot je znano, je Andrej Lovšin močno sodeloval z Janezom Janšo tudi v prihodnje, v času Janševe oblasti je bil postavljen na mestu direktorja Intereurope.

Andrej Lovšin se je nazadnje predstavil v okviru posebne okrogle mize desničarskih gospodarstvenikov (organizirane s strani novoustanovljenega Centra korporativnega upravljanja, CKU), ki jih imenujejo tudi Janševi vojščaki, ki so razglabljali o tem, kako bi rešili krizo. Po pričevanju nekaterih novinarjev je šlo za novinarsko konferenco polno napuha (predvsem besedni vpadki sedečih poslušalcev naj bi razkrivali ta skoraj načrtni napuh v smislu, če bi bili mi vodilni, bi bilo vse drugače, krize sploh ne bi bilo), kar ni tako nezanimiva informacija, saj so recimo Andreju Lovšinu napuh očitali tudi v času preprodaj orožja. O tem kasneje.

Na tiskovni konferenci “Janševih vojščakov” so sodelovali naslednji prodesničarski gospodarstveniki:

– Andrej Kocič
– Andrej Lovšin
– Tomaž Toplak
– Igor Bavčar
– Robert Časar
– Danilo Slivnik
– Edo Pirkmajer
– Jože Zagožen
– Božo Predalič

Andrej Lovšin naj bi imel v času trgovine z orožjem (s pomočjo svoje polsestre) v tujini vsaj dve podjetji (Hillbrook Ltd. in Industrial Projects Engeneering Ltd.), ki so sodelovala v tej trgovini na podlagi dokumentov iz leta 1996 (junij 1996) s strani obrambnega ministrstva.

V zvezi s trgovino z orožjem se je oglasil tudi nekdanji pripadnik vojaške obveščevalne službe, ki je povedal, da je Janez Janša Andreja Lovšina zadolžil za gotovinsko prodajo orožja iz skladišč JLA.

Šlo je za trgovino, ki ni bila vezana na trgovino, ki jo je vodil Ludvik Zvonar. Gre za orožje, katerega so kupovali kupci iz Hrvaške, Hercegovine in nato še Bosne, zanj pa plačevali z denarjem, katerega je prejemal Toni Peinkiher. Tako naj bi se prodajal tudi del orožja iz Kočevske reke, ki se je vozil vse do reke Kolpe, kjer so ga prevzeli Hrvatje. Za orožje naj bi bila izdajana dvojna potrdila. Na enem potrdilu je bila ena cena, na drugem pa druga, nižja cena. Najbrž se je tako prikrivalo provizije (skoraj bi lahko rekli marže) na prodano orožje. Del orožja se je prodajal hrvaški vojski, zanj je bil zadolžen Josip Vukina, del pa se je prodajal paravojaškim formacijam na Hrvaškem in v Hercegovini. To trgovino so po navedbah pripadnika vojaške obveščevalne službe nadzorovali Andrej Lovšin, Franci Cimerman in Tone Peinkiher. Po prodaji so se vojaške knjižice, ki so dokazovale obstoj orožja, uničile. To so počeli delavci VOM-a. Denar je šel direktno v avtomobil direktorja VOM-a, pozneje pa naj bi del denarja bil odnesen v kabinet obrambnega ministra Janeza Janše. V zvezi s tem naj bi obstajala določena dokumentacija.

Leta 1993 naj bi policija začela obravnavati primer, primer naj bi vodil Bojan Lunežnik. Ker je obstajala nevarnost, da bi policija začela pregledovati dokumentacijo, naj bi začel Andrej Lovšin s svojimi ožjimi sodelavci uničevati dokumentacijo. Dokumentacija je bila uničevana dva dni, potek uničevanja dokumentov pa naj bi si šel ogledat tudi sam Janez Janša. Uničevalci dokumentacije naj bi bili dodatno oboroženi z orožjem iz strahu, da bodo v prostor, kjer se je uničevala dokumentacija, vdrli policijski specialci.

Za uničevanje dokumentov je bil uporabljen rezalni stroj v hodniku, kasneje so ga prestavili kar v pisarno Andreja Lovšina, kjer so nadaljevali z uničevanjem dokumentacije.

Del denarja naj bi šel za nakupe sredstev s strani Slovenije (ker je bila tudi Slovenija pod embargom), del denarja, ki je šel k Janezu Janši in razlike v ceni (na podlagi dveh izstavljenih računov z različno ceno) pa naj bi nekateri pospravili v zasebne žepe.

Nekateri so v kratkem času močno obogateli, nekdanji specialec je omenil Andreja Lovšina, Toneta Peinkiherja in ministra.

Določene stvari naj bi potekale mimo vlade Republike Slovenije, sploh gotovinska trgovina z orožjem, ki je potekala mimo Ludvika Zvonarja.

Rudolf Moge je povedal, da je v primopredajnem zapisniku med ministrom Janšo in Kacinom zavedena le trgovina, kjer je bilo orožje prodano za nafto. Slovenci so dali orožje Hrvatom, Hrvati so dali nafto Petrolu, Petrol pa je potem nakazal denar na ministrstvo za obrambo. Gre za cca 23 oziroma 24 mio mark. Ostalega Kacin, ko je nastopil na položaj ministra, ni dobil in je zato povpraševal, kje je preostali denar, saj ni mogel na podlagi prirejene dokumentacije dobiti popolne informacije.

Rudolf Moge je rekel, da ko je Tone Peinkiher začel govoriti o trgovini z orožjem pred komisijo in povedal stvari po resnici, je že naslednji dan izgubil službo kot kazen za to, da je spregovoril.

Jelko Kacin je povedal, da je prišel na ministrstvo za obrambo leto dni po tem, ko je bila uničena dokumentacija o nelegalni trgovini z orožjem. Dodal je še, da naj bi Andrej Lovšin veselo zapravljal denar, pridobljen s trgovino z orožjem za nakupe dragih avtomobilov in luksuzno življenje.

Kacin je rekel, da je primopredajni zapisnik, ki mu ga je izročil Janez Janša, totalno prirejen. Nad tem je bil zgrožen tudi Janez Drnovšek. Tudi delavci t.i. šeste uprave so bili zgroženi. Andrej Lovšin naj bi se do hrvaških kupcev vedel arogantno in se izživljal, če niso prinesli denarja ali denarja v pravi valuti (v nemških markah), so morali spreminjati gotovino v nemške marke, ali se je kar spomnil in spremenil, zvišal cene.

Delavci šeste uprave naj ne bi le prodajali orožja, ampak naj bi ga celo kupovali za nadaljnjo preprodajo, dodatno naj bi ugrabljali ljudi itd. Ko je bil povprašan o dogajanju v tistem času, je Andrej Lovšin na vsa vprašanja preiskovalcev odgovarjal s stavkom “To morate vprašati Janeza Janšo”.

Član parlamentarne komisije Rafael Kužnik je rekel, da je Madonova komisija svoj čas redno zasedala, ko pa je moralo priti do končnega poročila za Državni zbor, pa Zvonko Madon več ni sklical komisije, kot da ni bilo volje, da se zadevi pride do konca. Po določenih informacijah naj bi mu grozili.

Nekdanji šef specialne policije Vinko Beznik je rekel, da se je že v letih 1993 in 1994 govorilo o nezakonito pridobljenem denarju in je zahteval, da se z metodo dokazovanja osebnega premoženja nekaterih, ki so obogateli “čez noč”, ugotovi, od kod jim denar. Nihče ni bil za to, da se to razišče. Vinko Beznik je ugotovil, da je očitno šlo za osebno bogatenje nekaterih ljudi in to bogatenje s trgovino z orožjem.

Rudolf Moge je povedal, da ga je sram pred Hrvati, da se mora lagati, da je Slovenija oborožila Hrvaško za zgolj 23 mio nemških mark, saj so bili zneski veliko višji in to Hrvatje vedo.

Jelko Kacin je opisal, kaj se je dogajalo z orožjem, ki so ga nosili v kabinet Janeza Janše.

Rekel je, da je šesta uprava del sredstev porabila za lastne nakupe, za lastno reprezentanco, nakup avtomobilov, elektronske opreme in podobno, del denarja pa je pristal v zasebnih žepih. Nekateri so se nato bahali s kupljenimi luksuznimi izdelki, recimo avtomobili. Del dokumentacije je bil skrbno uničen, očiščen spornosti, Lovšina so namreč prestrašili s policijsko akcijo, z grožnjami, da Milan Kučan pripravlja državni udar, da bodo pregledali vse posle z orožjem. Zato je šesta uprava bliskovito začela uničevati dokumentacijo v hodniku in v pisarni Andreja Lovšina. Ko je bilo vse uničeno, je moral Lovšin predati preostalo neuničeno dokumentacijo in blagajno ter oditi. Kacin meni, da je postal prenevaren za Janeza Janšo, saj je bil vpleten v preveč spornih poslov in se je preveč bahal, zato so se mu zahvalili za sodelovanje in mu dali čin brigadirja ter ga odpustili.

Od takrat naprej več niso imenovali predsednika šeste uprave, ampak samo vršilce dolžnosti, ki so imeli manj pristojnosti, vse posle je od takrat vodilo direktno ministrstvo za obrambo.

Jelko Kacin je na vprašanje, zakaj ni podal v vlogi obrambnega ministra, ki je nasledil na tem mestu Janeza Janšo, nobene ovadbe. Odvrnil je, da je ovadbe podalo notranje ministrstvo (v okviru medresorskega sodelovanja), vendar so se zadeve ustavile na tožilstvu. Jelko Kacin je povedal, da je bila na mestu vodje posebne tožilske skupine, ki je zadevo preiskovala, Barbara Brezigar, na mestu generalnega državnega tožilca pa je bil Anton Drobnič (sicer znan po pripadnosti desni politični opciji in po vnetem zagovarjanju domobrancev).

Kar zadeva Janševe očitke Kacinu, da je kupoval nevarno izraelsko orožje, je povedal, da je Janša priredil dokumentacijo kot v primeru Danila Türka, saj je povezal testiranje kitajskega orožja z nakupi orožja v Izraelu in iz tega izpeljal potvorjeno nepravilnost.

Ivo Jagodnik je rekel, da sam meni, da Janša ni dal v svoj žep nezakonito pridobljenega denarja, da pa verjame, da so ljudje okoli njega to počeli, Janez Janša jih je pa ščitil.

Zanimivo je, da vsi vpleteni v afero, niso želeli sodelovati v oddaji. Ne Janša, ki sploh ni želel sodelovati v oddaji, ne Miha Brejc, ki se je izgovoril na privatne obveznosti, ne Igor Bavčar, ne Andrej Lovšin, ki se ju sploh ni dalo priklicati, ne Jožef Jerovšek.

Jelko Kacin je v zvezi s posli z Izraelom povedal, da sta v poslih sodelovala tudi Jože Zagožen in pa direktor Rotisa (oba znana iz afere Patria).

Rudolf Moge je povedal, da je Drnovšek svetoval Mogetu, naj preneha s preiskovanjem trgovine z orožjem (v tistem času je z Drnovškom sodeloval tudi Igor Bavčar), a ta ni prenehal.

Rudolf Moge je povedal, da v dokumentih piše, da je bilo zapisano, da je državni proračun dobil 23,24 (28?!) mio mark denarja, da pa so priče potrdile, da so bili zneski do petkrat višji. Vsi se sprašujejo, kje je ta denar (okoli 100 mio mark).

Nekdanji šef kriminalistične policije Mitja Klavora je povedal, da so kazenskopravno vse zadeve najbrž zastarale in so sedaj nepregonljive. Iz skladišč JLA naj bi bilo odpeljano okoli 1000 tovornjakov orožja.

Rudolf Moge je povedal, da so se mu dogajale neprijetne stvari, ko je preiskoval afero z orožjem. Nekdo naj bi mu celo onesposobil zavorni sistem na avtomobilu, zaradi česar naj bi med vožnjo avtomobila skoraj izgubil življenje. Mediji naj bi o tem tedaj molčali.

Rudolf Moge je povedal, da so mu v času preiskovanja orožarske afere enkrat onesposobili zavorni sistem na avtomobilu, zaradi česar bi skoraj izgubil življenje.

V zvezi s trgovino z orožjem se je oglasil tudi Silvo Komar, nekdanji predstojnik mariborskega centra varnostno informativne službe, ki je povedal svojo zgodbo.

Povedal jo je (poleg RTV Slovenija) še za dva medija:

24ur.com: Trgovina z orožjem: Krog se vse bolj oži

Delo: Tudi dokumenti, zaradi katerih so mi sodili, so bili ponarejeni

Silvo Komar se je oglasil zato, ker je Janez Janša na svoji spletni strani obtožil Milana Kučana in njega, da sta trgovala z orožjem.

Silvo Komar trdi, da je to laž.

Janša ga je obtožil nezakonite trgovine z orožjem, ko se je izkazalo, da se na mariborskem letališču valjajo zabojniki, ki naj bi bili napolnjeni s humanitarno pomočjo, v resnici pa je v njih bilo orožje.

Janša je Komarja in Kučana obtožil, da gre za orožje, s katerim v Sloveniji želijo izvesti komunistično revolucijo (nekaj v stilu druge svetovne vojne).

Po odkritju orožja so bile spisane ovadbe zoper delavce v varnostno informativni službi, tako tudi zoper Silva Komarja. Sodišče je osumljene oprostilo. Silvo Komar je rekel, da je bil ovaden na podlagi ponarejenih dokumentov.

Novinarka Rosvita Pesek se je po oprostilni sodbi in razkritju prave zgodbe opravičila Silvu Komarju za izrečene obtožbe, ki so se izkazale za neresnične. Na RTV Slovenija so obstajali posnetki novinarske konference, kjer je Janez Janša povedal, da je omenjeno “mariborsko” orožje last komunistov in Silva Komarja. Sicer material (posnetek novinarske konference) na RTV Slovenija, ki bi dokazoval obtožbe, več ne obstaja, ker ga je očitno nekdo uničil ali odtujil. Silvo Komar izginotje posnetka pojasnjuje, da se je nekdo želel znebiti dokaznega materiala.

Pri mariborskem orožju gre sicer za pomoč bosanskim bošnjaškim vojakom v vojni proti bosanskim Srbom. Orožje je prišlo iz Sudana, prenašala so ga ukrajinska letala in helikopterji, pri trgovini je sodeloval Avstrijec Dieter Hofmann, ki je bil glavni organizator. Dieter Hofmann je bil tesen sodelavec ameriške CIE.

Silvo Komar o Janševih besedah o Kučanovem državnem udaru pravi, da gre za čisto izmišljotino Janeza Janše.

Silvo Komar trdi, da Ivan Čermak ve o podkupovanju več, kot je povedal, da pa zelo nerad govori o tem, tudi v zasebnih pogovorih (ko ga je srečeval še kot gospodarstvenika, je Čermak skozi stisnjene zobe govoril, ko je tema nanesla o podkupovanju v trgovini z orožjem).

Silvo Komar je rekel, da Janša le želi preusmeriti pozornost z lastnih nepravilnosti.

Silvo Komar je povedal, da so ga iz Janševih krogov nagovarjali, naj okoli govori, kako mu je nalogo prodaje orožja za BIH pod preobleko humanitarne pomoči, ki so ga odkrili v Mariboru, dal sam Milan Kučan. Nagovarjali so ga torej, naj se laže.

V zvezi z orožjem je Silvo Komar povedal, da se je glede posredovanja orožja Bošnjakom dogovarjal Miha Brejc, tedaj njegov šef, da je bil o tem obveščen Jože Pučnik, slovenska vlada, da je bilo posredovano obvestilo bosanske ambasade z Dunaja, torej, da je vse urejeno.

Na koncu so ga obtožili, da je orožje njegova last. Rekel je, da je šlo za umazano politično igro, vendar slovensko sodišče ni podleglo političnim pritiskom in je pravično razsodilo njemu v prid.

Povedal je še, da so si nekateri začeli izmišljevati številne laži za diskreditacijo političnih nasprotnikov.

No, če temu pripomnimo. Očitno se zadeve vse do sedaj, kar zadeva laganje in diskreditacijo posameznikov, niso spremenile, pa tu ne mislimo samo na Danila Türka, ampak na številne primere tovrstnega ravnanja, ki ga udejanja predvsem stranka SDS in pa tudi SNS.

No. Silvo Komar je podal še eno zanimivost. Povedal je, da je po koncu osamosvojitvene vojne prejel seznam nekaj 100 ljudi (ki naj bi ga izdelala vojaška obveščevalna služba Andreja Lovšina), ki bi jih bilo potrebno tako ali drugače odstraniti iz države, na seznamu naj bi bile predvsem vojaške osebnosti. Silvo Komar je rekel, da je seznam “ljudi za odstrel” vrnil nazaj Mihaelu Brejcu, svojemu šefu, in povedal, da on teh stvari ne bo počel.

Andrej Lovšin je za 24ur.com na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavili novinarji, kot mu je očitno že v navadi, ponavljal, da je pri trgovini z orožjem vedno deloval zakonito.

Andrej Lovšin po zaslišanju pred Cviklovo preiskovalno komisijo, ki je obravnavala afero Patria

Zanimivo je, da se v orožarskih poslih vedno pojavljajo eni in isti ljudje, od tega tudi takšni, ki so del t.i. Janševega think-thanka, oziroma Janševih vojščakov, gospodarstvenikov, ki so se 17.2.2011 predstavili kot rešitelji slovenskega gospodarstva.

Značke prispevka: janez janša, orožarske afere, sds, trgovina z orožjem