Dossier korupcija

sobota, 7.december.2013 - 06:40

Pristop KPK k boju zoper korupcijo je popolnoma napačen

Fiksacija Komisije za preprečevanje korupcije na zgolj dve osebi je po našem mnenju napačna.

Na Dossier korupcija smo nezadovoljni s pristopom Komisije za preprečevanje korupcije Republike Slovenije pri boju zoper korupcijo.

Razlog za naše nezadovoljstvo je v tem, da je KPK v svojem delu fiksirana pretežno na dve osebi. In sicer na Zorana Jankovića in Janeza Janšo.

Razlog za takšno fiksacijo je znana protikorupcijska fora (mi temu rečemo fora).

Gre za teoretično predpostavko, da je za boj proti korupciji pomembno, da se na začetku procesira kakšno veliko živino (najboljše pomembnega politika), da se pokaže, da se z bojem zoper korupcijo misli resno.

KPK to protikorupcijsko predpostavko želi udejaniti na vsak način, tako da skorajda pozablja na vse drugo.

Preprosto se je v Sloveniji ustvarila dimna zavesa skozi primera Janković in Janša.

Vsi so osredotočeni le na ta dva primera, medtem ko drugi veselo kradejo, ker pač niso na tapeti.

Zelo škodljivo je problem korupcije zvesti zgolj na dve osebi, češ, ko bosta pa ti dve osebi umaknjeni iz politike, da bo pa kaj boljše.

Ne bo nič boljše. Isto bo.

Problem v Sloveniji nista Janković ali Janša, problem je huda sistemska korupcija, ki sega globoko v notranjost slovenskega javnega sektorja in slovenskega gospodarstva.

S preusmerjanjem pozornosti zgolj na dve osebi Komisija za preprečevanje korupcije Republike Slovenije zamegljuje pozornost na korupcijo drugod in močno politizira to vprašanje na raven zgolj dveh politikov.

Komisija za preprečevanje korupcije Republike Slovenije se vede kot užaljeni lovci, ki so ustrelili dva jelena kapitalca, ampak ne dovolj močno, da ju usmrtijo.

Detestno je poslušati Gorana Klemenčila in Roka Praprotnika, kako se repenčita, zakaj Zoran Janković ni odstopil z mesta ljubljanskega župana, češ da je to dokaz celo norosti posameznih ljudi.

Če je tu nekdo nor (nerazumen), sta to onadva (v smislu, da na zadeve gledata preveč ozko).

V državni politiki je prišlo do zamenjave Janševe oblasti zaradi izgube podpore koalicijskih partneric (Desus, SLS, Državljanska lista), ki so Janši zaradi poročila KPK odrekle podporo.

SDS ni imela dovolj glasov za absolutno prevlado v parlamentu, zato je koalicija razpadla in se tvorila nova, sicer šele po tem, ko je Zoran Janković odstopil z mesta vodje Pozitivne Slovenije. Če bi SDS imela dovolj glasov, bi Janez Janša ostal premier.

V MOL-u je pa situacija drugačna. Zoran Jankovič ima zadostno podporo, premočno podporo v ljubljanskem mestnem svetu in ni politične situacije, po kateri bi ostal brez županskega mandata.

KPK svoje poročilo dojema kot končni pravni dokument, na podlagi katerega bi morali ljudje odstopiti, čeprav temu ni tako.

V Sloveniji ne obstajajo pravni temelji, po katerih bi Zoran Janković moral odstopiti z mesta župana. Odstopijo ga lahko le volivci na volitvah, če ne bodo zadovoljni z njim.

Zaenkrat ni nobene sodbe, niti začetega sodnega procesa zoper Zorana Jankovića. Torej ni nobene hude podlage za njegov odstop, glede na dejstvo, da ima on s svojo listo absolutno prevlado v ljubljanskem mestnem svetu.

Zato naj se Rok Praprotnik in Goran Klemenčič ne čudita, kot neka triletna otroka, zakaj Zoran Janković ni prenehal biti župan in za to dejstvo kriviti druge, češ da so nori, ko to dopuščajo.

Ampak bistveno je pa drugo. Tako veliko pozornosti se posveča zgolj dvema osebama v tej državi, da se pozablja na vse drugo.

Kot da bi bila ta dva človeka glavni problem korupcije v državi, kar seveda ni res.

Slovenija je močno skorumpirana država. Odstranitev dveh oseb s položajev ne bo pomenilo čisto ničesar. Ta protikorupcijska fora v Sloveniji ne bi imela nobenega učinka, saj jedro korupcije ni tista najbolj vidna politika, ampak je jedro korupcije globoko v jedru javnega sektorja in gospodarstva pri ljudeh, ki niso na očeh javnosti.

Sami dodatno verjamemo, da ne bi neka nova oseba v Ljubljani na mestu župana, pomenila nič boljšega za Ljubljano kot Zoran Jankovič. Velika verjetnost je, da bi bila ta oseba še veliko slabša.

In sami verjamemo, da bo, če se ne zgodi kaj posebej pretresljivega, Zoran Janković na naslednjih županskih volitvah, če bo kandidiral, ponovno izbran za župana Ljubljane.

V Sloveniji se je že ničkolikokrat izkazalo, da zamenjava ljudi na položajih v politiki ne pomeni nobene koristi v boju zoper korupcijo.

Zelo redki so tisti, ki se dejansko želijo boriti proti nepravilnostim in korupciji (recimo v politiki so to Gregor Virant, Karl Erjavec, Radovan Žerjav, lahko bi rekli tudi Matej Tonin, zelo poštena na svoji politično poti pa je bila tudi Katarina Kresal, katero so skozi afere politično umorili, čeprav je sama naredila ogromno pri razvoju bolj učinkovitega policijskega dela v državi, pri političnem umoru Kresalove, pa je imela prste vmes tudi KPK, pošten pa je tudi Borut Pahor), a se jih nekako ovira. Če si preveč pošten, si za slovenske razmere kar malo čuden.

Preveč pošteni ljudje v Sloveniji očitno predstavljajo problem, bolj kotirajo ljudje, ki so malo prefrigani, ali pa takšni, ki so selektivno pošteni, v bistvu pa precej slabi ljudje.

Torej. Če bi Jankovič odstopil kot župan, Ljubljana ne bi doživela nobenega razcveta. Po našem mnenju bi ji bilo celo slabše.

Zoran Janković, ne glede na zgodbe o njem in kakšne sporne posle, ima v sebi neko človeškost, ki je marsikdo drug nima. Zato ne preseneča, zakaj je tako popularen kljub vsemu in kljub poročilu KPK.

Slovenija je v svojem bistvu tako zelo skorumpirana država, da zamenjave posameznih ljudi ne bi uničile sistema korupcije. Lahko bi ga celo okrepile.

Po našem mnenju sta najhujši problem za hudo korupcijo v državi nedelujoče pravosodje (tožilstvo, sodstvo) in delno tudi policija.

Ti organi so glavni krivci za razraščajočo korupcijo v državi zaradi svojega slabega dela in pretirane podrejenosti politiki. Tudi če policija kaj naredi, sodstvo njeno delo ponavadi izniči. Zgolj zadnja leta so stvari boljše. Prej so bile pa živa katastrofa.

In takšna popolna neodgovornost organov preiskave in pregona v Republiki Sloveniji je bila glavno gonilo za generacijo ogromne korupcije v državi. Ampak seveda. Tega se ne sme povedati. Tu pa imamo čisti komunizem v državi, v tistem slabem smislu besede.

KPK se očitno ne zaveda, da z odstranitvijo Janše in Jankovića ne bo problem korupcije v državi nič manjši, sploh pa ne z odstranitvijo Zorana Jankovića, ki je dejansko politično aktiven pretežno le še na področju Ljubljane in svoje delo opravlja relativno dobro.

Sistem v državi je tako skorumpiran, da lahko odstranitev posameznih ljudi in njihova nadomestitev z nekimi bednimi osebami pomeni dolgoročno celo razrast korupcije v državi in nazadovanje.

KPK je torej svoje delo zastavila popolnoma napačno.

Problematizira se samo delo politike in to zgolj nekaterih politikov, zamegljuje se pa glavni problem v tej državi.

To pa je dolgoletno nedelovanje slovenske pravne države, policije, tožilstva in sodstva. Ti so pomagali ustvariti skorumpiran sistem v tej državi.

Politiki so bolj ali manj potrošna roba v Sloveniji (žal), drugod so pa ljudje, ki so vedno na svojih položaj, če delajo dobro ali ne. Ve se, kdo so ti.

Dolgoletno slabo delo nekaterih je povzročilo to, kar imamo danes.

To, da je Slovenija postala leglo korupcije.

Ampak protikorupcijske komisije to ne zanima. Njih zanima zgolj to, kako se znebiti Zorana Jankovića na čelu MOL-a, da lahko rečejo, da so dokončno »ustrelili« enega političnega kapitalca v državi, in njegovo glavo kot trofejo postavijo na vrata pisarne.

In če jim to tudi uspe, ali res mislijo, da bo zato stanje v državi kaj boljše?

S takšnim delom se lahko zgodi, da bo KPK utrla pot na oblast dosti bolj problematičnim ljudem.

Sami se sicer še vedno spomnimo dejstva, da je Goran Klemenčič politično onesposobil Katarino Kresal s poročilom v zvezi s stavbo NPU. Ta zgodba nas še vedno zanima.

Goran Klemenčič je bil državni sekretar na notranjem ministrstvu. Na to mesto ga je postavila Katarina Kresal kot tedanja notranja ministrica. Klemenčič je predčasno odstopil s tega položaja (kar mu je očitno v navadi), nato pa je lastno nadrejeno, ki mu je zaupala, politično potunkal. To je recimo ena stvar, ki nas zelo zanima pri Goranu Klemenčiču.

Pa je bila Katarina Kresal zelo aktivna pri pregonu recimo gospodarskega kriminala in je bila ena bolj prodornih političark, ki je zadovoljivo opravljala svoje delo.

Je bil njen največji problem ta, da je bil njen partner odvetnik Miro Senica?

Katarina Kresal se je počutila, kot da ji je nekdanji kolega zarinil nož v hrbet (tudi če se je pri obravnavanju stavbe za NPU na Dimičevi ulici izločil iz odločanja).

Delo protikorupcijske komisije ne more biti le to, da se sklati čim več politikov z njihovih položajev. Ne more biti delo KPK le nabiranje trofej političnih kapitalcev.

Delo mora biti osredotočeno predvsem na sistemsko korupcijo. Tu pa nismo videli kakšnih posebnih uspehov komisije.

Najbolj enostavno je nekoga sklatiti, če ta recimo nima več zadostne podpore v predstavniškem telesu (temu je ponavadi tako v parlamentu) ali pa v organih, kjer vodstvo nastavlja politika.

Verjetno od tod izvira vsa frustracija vodstva KPK, ki ji pač v MOL-u ni uspelo sklatiti gospoda Zorana Jankovića, ker ima ta absolutno večino v ljubljanskem mestnem svetu.

Če bi imeli večinski volilni sistem in bi ena sama stranka obvladovala vsaj relativno večino tudi v slovenskem parlamentu, recimo da bi bila to SDS, potem KPK ne bi mogla sklatiti niti Janeza Janše, katerega je odnesla nepodpora sredinskega trojčka (ki ga imamo zaradi obstoja proporcionalnega volilnega sistema).

Verjetno bi bila v takšnem primeru frustracija KPK popolna.